Vsako šolsko leto sem se z največjim navdušenjem napotil kupovat nove zvezke. Tako sem dobil nek zagon in dal sebi obljubo, da bo ''letos vse drugače''. Obljubil sem si celo, da bom delo za šolo opravljal sproti in tako ne bom imel nobenih problemov. Pa se je potem izkazalo, da je ta načrt deloval le slab mesec in kmalu sem začel delati tako kot prejšnja leta. Učil sem se zadnje trenutke, najraje ponoči, saj sem se takrat najlažje zbral. Ker je bil pritisk zaradi testa zadnji večer toliko večji, se je bilo lažje skoncentrirati in tako sem se naučil precej več. Seveda se moram sam obvezno učiti v tišini, ker me drugače zmoti že vsaka malenkost. Moji spomini na šolo so zelo prijetni, čeprav sošolk skorajda nisem imel. V razredu smo se precej dobro razumeli in všeč mi je bilo, če je vladalo sproščeno vzdušje, saj sem se tako veliko bolje počutil. Drugače pa ne bom nikoli pozabil dogodka, ko sem Matjažu Vlašiču ob podpisu pogodbe obljubil, da bom poskrbel za šolo, on pa mi je dejal, da bo poskrbel za vse drugo na glasbenem področju. Tako bi lahko združil izobrazbo in tisto, kar mi v življenju veliko pomeni glasbo. Toda nekega dne sva s sošolcem vseeno sklenila, da namesto v šolo zavijeva v trgovino s tehnično opremo, saj se mi je to zdelo precej bolj zanimivo. Ne vprašajte, na koga sem naletel tam. Jasno, na Matjaža. Potem sem mu povedal, da nam je slučajno odpadla ura, čeprav to ni bilo res. In hvala bogu mi je verjel. Od takrat naprej sem bil veliko bolj previden pa tudi pouk sem jemal bolj resno.