Če na hitro naredimo prerez otoškega plesnega hedonizma v zadnjem desetletju, lahko zgodbo o (danes) duetu Morcheeba začnemo pri njegovem največjem označevalcu Rome Wasn't Built in a Day. Bratoma Godfrey je s pomočjo čokoladno obarvanega vokala pevke Skye, ki je deloval (in še vedno deluje) kot blažilni učinek chill out koktajla v vročih poletnih dneh, na prelomu stoletja uspelo v vse pore popularne kulture plasirati zadnji in ultimativni sezonski hit. Kakor se na prvi pogled izbrana termina mogoče izključujeta, med njima vseeno obstaja pomembna vzročno-posledična razlika: skladba s svojim nalezljivim napevom namreč ni izbirala časa ne prostora, zato jo je bilo mogoče slišati na plažah vzdolž jadranske obale, plesno okuženi Ibizi, na strunah novodobnih »backpackerskih« hipijev ali hodnikih londonskega podzemlja tja do brixtonske akademije. Hkrati lahko govorimo o zadnjem pravem poletnem hitu, ki je znal mobilizirati tudi tiste, ki jim (takrat že) popoidno zabeljen trip hop ni bil ravno po godu in so prisegali na druge solarne žanre ali na pozabljeni mravljinčarski sindrom »samo lune, morja, par kitar«. Njen učinek je še vedno tako intenziven, da si je skoraj nemogoče predstavljati, da je pesem v obliki male plošče izšla že pred dobrim desetletjem (18. maja 1999) ter dobro leto kasneje zaživela še na albumu Fragments of Freedom. Seveda ni treba dodati, da je plošča na police prišla na začetku poletja (1. junija 2000). Odgovorni pri Warnerju so preroško vedeli, kaj imajo v rokah. Do danes ni poletnih mesecev tako odločilno zaznamovala nobena pesem več, zato v ozadju ustreznega videa nikakor ne preseneča plakat za Fellinijev Amarcord, narečne izpeljanke iz slovničnega termina »il ricordare« (spominjati se). Kot da bi ustvarjalci že takrat spoznali njeno časovno prožnost. Naslednje leto obče sprejeta skladba Sing (Travis) ni imela nikakršne priložnosti za dolgoročni spomin. Podobno velja za lansko zlepljenko All Summer Long (Kid Rock), ki je imela sicer dobro dinamiko, a premalo medgeneracijske širine (konzervativnost) za splošni preboj. Kaj se je dogajalo vmes, se niti ne spominjamo. »Odkruški svobode« so vsekakor imeli svoj namen. In ceno. Morcheeba je s ploščo odločilno, vendar neodločno, še manj pa eksperimentalno, zavila v smer mainstreama. Dilema biti širše všečen ali delati po svoje, pa naj stane kar hoče, je razdelila tudi zveste poslušalce, ki jim koketiranje s tradicijami popa ni ravno ugajalo. To zagotovo ni bila več skupina, ki je leta 1996 prodrla z izjemnim prvencem Who Can You Trust? in pripadajočo malo ploščo Trigger Hippie ter v podobnem, rahlo modificiranem stilu nadaljevala s projektom Big Calm (1998). Predvsem ni šlo več za zasvojliv zvočni tempo, ki je črpal vzorce iz plodnega dna temačnih triphoperskih voda. Tokrat je Morcheeba udarila na prvo žogo in potovanje nadaljevala veliko bolj udobno. Namesto da bi le posodobila avtentično estetiko, je z osvojenimi znanji zavila med neurejene koordinate popoidnega kaosa, kot da se ne bi mogla odločiti, kateri struji mainstreama bi rada pripadla. Vsa stvar je postajala zelo nevarna; na trenutke je spominjala celo na hitro osvojene tehnološke trende, s katerimi so se po »nenadzorovani« ekspanziji glasb sveta oborožili fleksibilni glasbeniki tipa Sting. Takšna retorika je odnose znotraj skupine močno izčrpala. Če je Morcheeba zgradila zunanje mostove med trip hopom in pop muzikami, je porušila notranji most med bratoma Godfrey na eni in pevko Skye na drugi strani. Po morda celo na trenutke podcenjeni plošči (predvsem duet s temačnim princem americane Kurtom Wagnerjem ima pravilno odmerjeno zmes privlačnosti nasprotij) Charango (2002) je prišlo do velikega poka in brata sta ostala sama, vendar svoje miselne dimenzije nista imela namena spreminjati, še zlasti ker se eksperiment s pevko Daisy Martey na plošči Antidote (2005) ni obnesel. Po vzoru kolegov iz Zero 7 sta vokale na lanskem projektu Dive Deep prepustila izbranemu prgišču gostov: Judie Tzuke, Thomasu Dybdahlu, Coolu Calmu Petu, Bradleyju Burgssu in Mandi Zamolo. Vokalni eklekticizem bi bil povsem brezpredmeten, če plošča ne bi funkcionirala kot celota; če ne bi implementirala tiste najbolj čudovite prasketajoče arhaične zvočnosti, s katero je Morcheeba sredi devetdesetih odgovorila na organski odmev iz predmestij pristaniškega Bristola. Pojav Morcheebe je namreč neposreden (centralni) odgovor na »glasbeno leto Bristola«. Kar so Massive Attack leta 1991 napovedali z albumom Blue Lines in mojstrovino Unfinished Sympathy, se je leta 1994 opredmetilo v ponastavljenem egu glasbenega žanra, imenovanega trip hop. Mali plošči Trickyja (Aftermath, Ponderosa), prvenec Portishead (Dummy) in drugi album Massive Attack (Protection) so bili dovolj glasno opozorilo, da se na jugozahodu Velike Britanije dogaja nekaj zelo pomembnega. Spregledana poezija urbane dezintegracije se je v tamkajšnjih asfaltnih četrtih navzela duha okolja in v svet lansirala pravilno razredčeno fuzijo bluesa, duba ter digitalne tehnologije. Izkušnje (marsikdaj tudi preizkušnje) z življenjem na robu so se spontano prevedle v lirične down-tempo melodije, zasnovane na čutnem art konceptu, ki ga je žanrsko težko opredeliti. Glasba Morcheebe je zato pogojena z navdihom, ustvarjalno psihološko prvino, ki sta jo Paul in Ross v novem tisočletju večkrat (po)iskala na napačnih koncih. Mogoče sta v njej našla svobodo, ki pa v ničemer ni ponudila pričakovane, bolj ali manj že preživete triphoperske kompleksnosti. Z njo znova presenečata na aktualnem albumu Dive Deep, povsem nemodernem omnibusu kot opomniku na čase, ko sta presegla vse zakulisne manipulacije. V trenutku, ko ploščo vzamemo iz ovitka, na njej opazimo prašne delce, vendar v pozitivnem (Fellinijevem) pomenu besede. Patina Amarcorda je prisotna na vsakem koraku, le da tokrat Morcheeba ne potrebuje velikega označevalca ne manipuliranja s filmskimi plakati. Tako se bere tudi sporočilo uvodne pesmi Enjoy the Ride: »Prenehaj preganjati sence, samo uživaj v potovanju.« Risani video prispodobo reanimacije samo še nadgradi. e na hitro naredimo prerez otoškega plesnega hedonizma v zadnjem desetletju, lahko zgodbo o (danes) duetu Morcheeba začnemo pri njegovem največjem označevalcu Rome Wasn't Built in a Day. Bratoma Godfrey je s pomočjo čokoladno obarvanega vokala pevke Skye, ki je deloval (in še vedno deluje) kot blažilni učinek chill out koktajla v vročih poletnih dneh, na prelomu stoletja uspelo v vse pore popularne kulture plasirati zadnji in ultimativni sezonski hit. Kakor se na prvi pogled izbrana termina mogoče izključujeta, med njima vseeno obstaja pomembna vzročno-posledična razlika: skladba s svojim nalezljivim napevom namreč ni izbirala časa ne prostora, zato jo je bilo mogoče slišati na plažah vzdolž jadranske obale, plesno okuženi Ibizi, na strunah novodobnih »backpackerskih« hipijev ali hodnikih londonskega podzemlja tja do brixtonske akademije. Hkrati lahko govorimo o zadnjem pravem poletnem hitu, ki je znal mobilizirati tudi tiste, ki jim (takrat že) popoidno zabeljen trip hop ni bil ravno po godu in so prisegali na druge solarne žanre ali na pozabljeni mravljinčarski sindrom »samo lune, morja, par kitar«. Njen učinek je še vedno tako intenziven, da si je skoraj nemogoče predstavljati, da je pesem v obliki male plošče izšla že pred dobrim desetletjem (18. maja 1999) ter dobro leto kasneje zaživela še na albumu Fragments of Freedom. Seveda ni treba dodati, da je plošča na police prišla na začetku poletja (1. junija 2000). Odgovorni pri Warnerju so preroško vedeli, kaj imajo v rokah. Do danes ni poletnih mesecev tako odločilno zaznamovala nobena pesem več, zato v ozadju ustreznega videa nikakor ne preseneča plakat za Fellinijev Amarcord, narečne izpeljanke iz slovničnega termina »il ricordare« (spominjati se). Kot da bi ustvarjalci že takrat spoznali njeno časovno prožnost. Naslednje leto obče sprejeta skladba Sing (Travis) ni imela nikakršne priložnosti za dolgoročni spomin. Podobno velja za lansko zlepljenko All Summer Long (Kid Rock), ki je imela sicer dobro dinamiko, a premalo medgeneracijske širine (konzervativnost) za splošni preboj. Kaj se je dogajalo vmes, se niti ne spominjamo.