Roman za ženske se z Oliverjevim pismom precej posrečeno tudi začenja, vendar Viewegh žal ne zavije v smer bolj domišljenega in razgibanega pisemskega romana, ampak tek dogajanja raje prepušča Laurinemu gostobesednemu čvekanju o njenem življenju, njenih tipih, njeni materi, njeni prijateljici ... Vsakdo od njih je prav posebej odbit model, še posebej mama Jana, sposobna prevajalka, ki sovraži primitivne češke moške in vse, kar je češkega, se pogovarja v tujih jezikih in je srečna samo na letališčih, na poti od enega uvoženega ljubimca do drugega. Pa prijateljica Ingrid, ki je kar naprej razočarana v ljubezni in svoj gnev nad ničpridneži izživlja na boksarski vreči s kriki: »Vse moške bi bilo treba kastrirati.« Pa Laurin dolgočasni, z mobilnimi telefoni obsedeni fant Rickie. Da o usodnem Oliverju, ki svojo nepopolnost zagovarja z besedami: »Idealni moški ne obstaja. Idealni moški je virus, ki napada žensko racionalnost – če kaj takega kot ženska racionalnost sploh obstaja ...« ne izgubljamo besed.