Vendar pa so se Turki vrnili z novimi apetiti po rodovitni deželi. Tokrat je bil njihov voditelj véliki vezir Ali, ki je bil živalsko neusmiljen. S svojimi vojaki je prodrl čisto do Donave in tako se je znašel tudi v Petrovaradinu. Tu je naletel na mogočno trdnjavo: visoka je bila 49 metrov in v svoje zavetje je skrila deset tisoč vojakov. Turki so na vse načine hoteli priti čez mogočno obzidje, a nikakor jim ni uspelo. Brezčutni Ali pa je bil trdno odločen, da se ne bo vdal. Znotraj zidú je s svojo vojsko čakal na boj Evgen Savojski. Bil je pobožen vojskovodja, majhne postave, a človek velikega duha, ki je poznal trpljenje tamkajšnjih ljudi in je izžareval veliko sočutje do njih. Ljudje, prav tako skriti za obzidje, so se tresli od strahu in njihovi prsti so bili do krvi ožuljeni od drsenja po jagodah rožnega venca. Noč med 5. in 6. avgustom je bila odločilna za izhod iz tega grozljivega položaja: ta noč je premogla tisočere molitve obupanih prebivalcev. Molitve so nadrobljene iz premnogih ust v ogromnih količinah romale v nebo, z nebesnega oboka pa so kot njihov razpršeni odmev gosto padale snežinke. V tej noči je zapadlo toliko snega, kot ga že dolgo ni nametalo v to mesto ob Donavi. Jutru 5. avgusta se je vseeno toplo nasmehnilo sonce skozi prve oblake. Sončni žarki so bili tako močni, da so pričeli taliti novo zapadli sneg in pravi potoki snežnice so drli proti Turkom ter s seboj odnašali njihove šotore. Na tisoče njihovih življenj je ugasnilo v valovih narasle reke Donave. To je bil odločilen dan za zmago nad Turki. Ob izviru, začetku snežne reke, ki jo je iz snega napravilo sonce, so ljudje v zahvalo za zmago začeli graditi cerkev. Poimenovali so jo Tékije, kar turško pomeni izvir, začetek. Tu je bil izvir ali začetek Marijinih milosti; odmoljene desetke rožnega venca so se vračale kot debele snežinke, da je lahko tu izvirala snežnica, ki je odnesla sovražnike s seboj. Tako je torej nastala cerkev v Tékijah. To je veličastna zgradba s kar dvema zvonikoma, s šestimi oboki, lepo poslikana z zvezdami na rdečkasti podlagi. V glavnem oltarju je Marijina podoba, slikana na les. Poteze njenega obraza so nekam resnobne, njeno ogrinjalo je črno in vsa je zavita v plašč; v rokah drži Jezusa. Čeprav njen obraz deluje resno, te poteze v sebi nosijo sočutje. Težko se je nasmehniti ob pogledu na krvavo zgodovino in na sočutje, ki ga je Marija občutila ob trpljenju mater, ki so jim sinove vzgojili v janičarje, in ob ljudeh, ki so trepetali za obzidjem. Pa tudi ob Turkih, ki jih je odnesla Donava. V zakristiji je pravi muzej zahval za uslišane molitve. Nanje kot na svoje otroke gleda Marija s svojim sočutnim pogledom, kot je gledala trpečega Sina.