bo Marija na uradu. Na to še pomislil ni. Kdo bi bil? On ne more. Mora biti v pisarni, drugače ga novi šef pri prvi priliki odžaga. Petrček? Če ga Marija zapre v stanovanje. Še prej pa mu mora pokazati, kako se od znotraj potegne zapah. Potem nobeden, niti hišnica s ključi ne bo mogla noter. Toda otroka spet ne moreš pustiti samega med razvlečenim pohištvom. Lahko se kaj podre, pade nanj ali pa se razbije. Kot zadnjič. Najbolje bo, da ga priveže, čvrsto priveže, da ne bo mogel tekati po sobi. Petrček bo že pazil nase. Saj je brihten in prefrigan kot le kaj. Za tisto, od zadnjič, jih bo še dobil. Krepko porcijo. Toda najprej se bo vselil. Potem, potem bo življenje steklo. Zaprl je oči in mirno obsedel. »Halo, kdo pa ste vi?« Sunkoma se je predramil. Nekdo je stal med vrati in svetil v vežo z žepno svetilko. Vzdignil se je iz naslanjača, odvrgel odejo, ki se ga je omotala kot rešilni pas, in vstal. »Z isto pravico tudi jaz lahko vprašam, kdo ste vi?« je jezno zamomljal. »Miličnik! In vi?« »Stanislav Fajdiga,« je odvrnil mlačno, ko se je zaspano približal vratom. Zagledal je kopo belih oblakov nad zvonikom Sv. Jakoba, ki so se jadrno vozili čez nebo. Zdelo se mu je, da se zvonik pomika z njimi. »Uradnik,« je še dodal. Miličnik mu je posvetil v obraz, da je moral za trenutek zamižati. »Zoprni so mi vsi ti uniformirani ljudje,« je pomislil. »Vprašam vas, kaj počenjate tu?« »Ah!« Fajdiga je bil zmeden; šel si je z rokami skozi lase. »Tu imam pohištvo v veži. Čakam, da v drugem nadstropju izpraznijo stanovanje in da se vselim. Veste, drugače me drugi prehite. To pa ne bi rad po tolikih letih iskanja.« Miličnik je znova posvetil v vežo. Obračal je baterijo in žarek bele močne svetlobe je švigal s kredence s stolpom zložene kuhinjske posode na žimnice, stojalo s kaktusom, sanke, smuči, zmešnjavo vreč, zabojev in zavitega perila v ozadju, na skupino klavrnih naslanjačev pod zvezdastimi prevlekami blizu vrat in slednjič obstal na vrhu polirane omare, na medvedku, ki je molel iz lepenkaste škatle roko kot prometnik in strmel navzdol. »Ta je last mojega sina,« je po nepotrebnem zinil Fajdiga. »Hm. Toda pokažite mi vseeno legitimacijo!« Dal mu jo je in pridržal svetilko, da je zapisal njegovo ime s končkom črnilnega svinčnika v vozlasti roki, podobni želvi, ki se je spokojno pomikala po voljnem papirju beležnice naprej in nazaj, ven, proti vratom in spet nazaj k rumenemu oprtaču. Prav ta hip se je pri vratih pojavila ženska, tesno zavita v plašč. »Oprosti, Stane,« je rekla, »toda Petrček se je … Kaj pa se je zgodilo?« Umaknila se je in široko odprla oči. »Nič, nič,« se je oglasil miličnik, s svinčnikom v ustih. Vrnil je Fajdigi izkaznico in ugasnil svetilko. »Samo formalnost, tovarišica!« Pokimal je, privzdignil škripajoči dežni plašč, vtaknil svetilko v žep in odšel počasi čez cesto, čez svetlikajoče se tramvajske tire. »Kaj pa je bilo?«