Iz časa ljubezni in skupnega ustvarjanja imamo pričevanja, da je bilo razpoloženje v Rodinovem ateljeju takrat nabito z erotiko » Človeško še zlasti pa žensko telo ga je popolnoma prevzemalo,« o Rodinu piše William Harlan Hale, »v njegovem ateljeju je kar mrgolelo golih teles.« V nasprotju s preostalimi kiparji, ki so zaposlili model, ki je moral običajno stati ali sedeti, jih je on najemal več, ki so se goli sprehajali po ateljeju, medtem ko je on skiciral določeno kretnjo, ki ga je vznemirila; položaj telesa, ki ga je fasciniral. Kakor koli, kljub temu da Claudelova dobiva priznanja, da so kritike navdušujoče, je ime Camille Claudel neobhodno prepleteno z Rodinovim imenom. Do prvega psihičnega zloma pride, ko mati izve, da je hči Rodinova ljubica in z njo konča vse stike. Z razdorom s starši izgubi čustveno in materialno zaščito, prepuščena je sama sebi. Kritiki jo hvalijo, naročniki jo ignorirajo, njeno materialno stanje je zaskrbljujoče, tolče revščino.Otem, kdaj naj bi Camille odšla iz Rodinovega ateljeja, ni natančnih podatkov, različni pisci navajajo letnice 1890, 1892, 1893. Emancipacijski korak je ploden za njeno delo, leta 1892 v Salonu predstavi doprsni kip Rodina, naslednje leto v Salonu razstavi Valček , asimetrično upodobitev plešočega para in Clotho , akt izčrpane, stare ženske. Njena dela, v nasprotju z Rodinovimi dobivajo bolj simbolično vsebino, kar je najbolj očitno v poznejši skulpturi, ki jo lahko vidimo v Musée d' Orsay Zrela leta. Pretresljiva skulptura mlade gole ženske na kolenih, ki želi zadržati ljubimca; ta je zavit v plašč starke, ki ga vleče proč od ljubezni, od mladosti. Simbolika med trikotnikom je očitna. Rodin se kljub pogojevanju Claudelove, ki naj bi takrat (sodeč po pismih brata Paula Claudela iz leta 1939) pričakovala njegovega otroka, odloči, da ne bo zapustil dolgoletne spremljevalke Rose; leta 1893 se z njo preseli na deželo in razhod med Camille in njim je dokončen. Čeprav še veliko let po tistem Rodin išče bližino muze, ji piše pisma, (prvo je iz leta 1994) v katerih ji prisega, »da jo še vedno strastno ljubi, naj mu nakloni vsaj iskrico upanja, da bosta obnovila razmerje, sicer bo zblaznel; da priznava, da je zagrešil nedopustno napako ...« Nedopustna napaka je najverjetneje splav, v katerega je bila prisiljena Camille. Odločena, da si ustvari svoje ime in svoj lastni izraz zavrača stike z njim. In ironično je to obdobje najbolj trpeče in hkrati tudi njeno najbolj kreativno plodno obdobje. Brez Rodina je lahko kreativno zadihala. Kot je rekel že Brancusi, ki v Rodinovem studiu ni zdržal več kot tri mesece: »Pod mogočnim drevesom na raste nič.« Kreativno obdobje ne traja dolgo. Revščina, ignoranca kupcev, hladnost družine in odsotnost ljubezni povzročijo, da Camille od leta 1909 vsako poletje s kladivom sistematično razbije vse, kar je ustvarila v minulem letu. Ključ za njeno duševno razdvojenost mnogi vidijo v tem, da si je izbrala poklic, v katerem v 19. stoletju ni bilo prostora za žensko. Kiparjenje je pomenilo umazano fizično naporno delo (že samo ženska, ki bi se oblekla kot moški, bi morala za to dobiti posebno dovoljenje). Octave Mirbeau recimo zapiše: »Srečujemo se z nečem enkratnim, s prevratom narave: z genialno žensko.« Tudi umetnostni kritik Mathias Morhardt piše, da je Claudelova »dejansko manj ženska kot umetnica izredna umetnica.« Kar seveda pomeni, da je v tistem času nemogoče biti oboje hkrati, zapiše Schweers v študiji Nore ženske. Torej, Rodin je tako zgolj sprožilec za kompulzivno preganjavico, ki kaže na zametke psihoze. Za njeno duševno stanje je bila bolj ključna družbena klima (v kateri je bilo nemogoče, da bi ženski zaupali delo na primer javnega spomenika), pa tudi njena hladna, stroga mati (Nikoli nas ni poljubila, piše Paul Claudel), ki jo je pri štiridesetih dala zapreti v norišnico Montdevergues, iz katere ni nikoli več prišla. Vse drugo se Rodinovega življenja ne dotika več, razen pisem, ki mu jih je pisala in ki so z ozirom na takratne nehumane razmere v instituciji za duševno bolne dobivala čedalje bolj obsesivni, paranoični značaj. Namesto na mater je blodnje preusmerila v Rodina, ki je bil »po njenem kriv za to, da se je njeno življenje mlade, uspešne, talentirane kiparke, zasukalo v takšno smer«. Njeni klici na pomoč v pismih bratu in sestri, kot so »Ne puščaj me tukaj tako same!« in »Ne spadam v to okolje. Rešite me od tod.«, naletijo na molk. »Ne odrekaj mi doma v Villeneuvu. Ne bom zganjala hrupa, kot domnevaš. Če bi lahko normalno živela, bi bila preveč srečna, da bi zagrešila še kakšno neumnost ... Tako zelo sem trpela,« piše leta 1927 sestri Louisi Claudel, prav tako brez odgovora. In tudi ko se Camille psihično stanje izboljša in jo želijo zdravniki poslati domov, obstaja pismo, v katerem mati izraža pripravljenost, da plača celo več, da hčerko obdržijo v ustanovi in ji še naprej prepovedujejo obiske. Po materini smrti brat in sestra izpolnjujeta materin ukaz Camille Claudel umre v psihiatrični bolnišnici leta 1943, sama, zapuščena, pozabljena.