Nastop skupine Laibach v »rodnih« Trbovljah, kjer je bila ta kultna in danes svetovno znana glasbena zasedba leta 1980 »uradno« ustanovljena, s seboj seveda vselej prinaša nek dodatni, »simbolni« naboj, sploh in tudi zato, ker gre za zasedbo, ki precejšen del svoje razvpitosti (če že ne kar mednarodnega uspeha) dolguje ravno premišljeno dvoumni, provokativni uporabi raznih simbolov in arhetipov, med katerimi »kri« in »rodna gruda« vsekakor nista med najmanj pomembnimi. Geneza Laibacha od »sovražnikov ljudstva in socializma« do mednarodne pop atrakcije s »presežno vrednostjo« je pač potekala tudi skozi eksces(iv)no rabo raznorodnih glasbenih in likovnih vsebin, ki so segale vse od vojaških koračnic do industrijskega rocka in elektronske glasbe, od socialističnega realizma in nacikunsta do popularne kulture in konceptualne umetnosti. Ta svojevrstna mešanica, zavita v plašč totalitaristične estetike, je skupino Laibach naredila za objekt fascinacije zelo raznovrstnih družbenih skupin, od uporniških mladostnikov do teoretikov kulture, nemalokrat – ali celo še pogosteje – pa tudi za predmet hudega sovraštva in nasprotovanja, ki je izviralo iz istih na pol potlačenih plasti kot očaranost, iz tistih skritih ideoloških mehanizmov (religioznih, nacionalni in kulturnih), ki so se jih Laibach lotevali ravno na točkah njihove zapeljivosti in jih pritirali do skrajnosti, do roba parodije. In če se je njihovo delovanje napajalo zlasti v protislovjih vsebine, ki so jo obravnavali, so bili tudi sami razumljeni na nič manj protislovne načine, nasprotujoča si vrednotenja fenomena Laibach pa so s svojimi zagonetnimi stališči načrtno spodbujali tudi sami. Razlog je morebiti preprost: Laibach so bolj kot kar koli drugega neka »prazna točka«, prostor, v katerega so se lahko umestile najrazličnejše in med sabo nemara povsem nezdružljive »fantazme«, in to prav zato, ker v bogastvu svojih podob niso ponujali neposrednega, enoznačnega odgovora.