Spomnil sem se, da sem velikokrat sedel ob jezeru, gledal otoček s cerkvico in užival ob odličnih kremnih rezinah. Spomnil sem se tudi na Trojane in krofe. Če jih nisem pojedel v bližnjem gostišču, sem zavite v papir odnesel domov. In vedno, kadar sem potoval po onih krajih, sem se ustavil na Trojanah. Samo zaradi krofov. K Bartusu v Metliki sem šel velikokrat samo zaradi vampov. Na Krasu sem postal v kakšni dobri gostilni samo zaradi pršuta in terana. In na Jugorju se mi je pred Badovinčevo gostilno avto ustavil kar sam. Predvidevam, da zaradi Petrovega karampampulija. Za Prelesje pod Starim trgom najbrž ne bi sploh slišal, če ne bi znala žena Ivana Madroniča pripraviti tako dobrih postrvi… Hočem povedati tole: tradicija, povezana s kakovostjo, je tisto, kar nas privlači in prav rad bi slišal kdaj našega župana reči kakšnemu tujcu: "Pa pridite k nam na pogačo in kapljico metliške črnine!"