Pred tremi tedni se je vrnil s prisilnega dela ves betežen in bolan, zavit v odejo, nog ni več čutil. Zdelo se je, da se je vrnil iz gulaga, iz podpalubja, podtalja. V sobi je bilo temno, videl je otrok še sveče, ki so gorele pred ikonami v kotu, vse je bilo šepetaje in dostojanstveno. Čakal je, da bodo odgrnili zastore in da si bo sobo ogledal v dnevni svetlobi. Pa ni bilo nič. Stara gospa je govorila mehko, rusko, slovensko in srbsko obenem. Vse je razumel, kakor da bi bil iz njenega sveta. Bila je mehkobna, prijazna, dostojanstvena, sevala je toplino kljub temu, da je bila vsa krhka, vsa v težkem motnem zlatu, kljub temu, da je imela velike steklene oči, ki jih je potem videl še pri učiteljici matematike v sedmem razredu, ki jo je imel zaradi tega v posebnih časteh in je zaradi tega znal matematiko zelo dobro. Potem so ga peljali na verando, ki je gledala na vrt in so ga učili mazati maslo, nekako na tenko, pa jih je stara dama prekinila in rekla, da naj si otrok maže, kakor hoče, vsekakor tako, da bo sit. Pri tem se je malo poredno smehljala z očmi. V njej je videl nek čas in neke ljudi, ki jih je potem celo življenje samo slutil. Bili so tam in potem so čez nekaj let izginili. Govorilo se je predvsem rusko, pa tudi francosko. Izborno francosko. Služinčad je bila sicer osvobojena in v državnih službah, pa vendar, znala je od tujih jezikov samo nemško, med celo vojno, čas je zajemal pravzaprav samo vojno, res, od leta deventintrideset, pa so jih navadili na nemščino. Sedaj so se soočali s povsem drugačnimi odnosi. "Gospod da je bil v gulagu?" Nikoli ne bo prebolel tega. Ne, ni gulag. Nekako drugače se reče. Odvzem državljanskih pravic. To je hujše kakor goljufija, ki mu jo je povzročil, prizadejal družabnik in ki bi ga deloma lahko spravila na beraško palico, če bi ne prišla revolucija in uničila še vse ostalo. Bila je samo še ta vila in drugega nič. V parku bodo podrli še eno drevo za naslednjo zimo, dovolj bo za prvo nadstropje in za toplo vodo. Prebili se bodo. Na vrnitev ni misliti. Protirevolucija s smrtnimi sovražniki Rusije hvalabogu ni uspela, tega jim ne bomo privoščili, rajši imamo bedo, lahko se opremo na tisočletno zgodovino in kulturo. Zbrana dela ruskih klasikov ter krščanskih mislecev od Petersburga do Carigrada so ostala na svojih mestih, medvojni nemški najemniki vile se jih niso dotaknili. Tudi oni so bili žrtev časa. Sicer pa, ali niso bili rodovi plemičev tako povezani, da na vrhu preprosto ni moglo biti drugačnega sovraštva kot družinskega?