Ko sem se sredi čedalje večje panike zgodnje dopoldne, ko velemesto oživi, prebijala med ljudmi, ki so bežali, kričali in se prijemali za glave, so se pred menoj začele risati apokaliptične podobe: gora ruševin, zavitih v oblake dima in prahu, ljudje, ki padajo iz gornjih nadstropij stolpnic v smrt kakor drobne preplašene ptice. Začele so tuliti sirene s predirljivim in med visokimi velemestnimi stavbami globoko odmevajočim zvokom. Bila sem vsa pretresena nad prizori in stekla v stanovanje po fotoaparat, da bi skušala grozo, ki je bila iz minute v minuto hujša, ujeti v objektiv.