Medtem sem ogledoval notranjost prodajalne. Tako lepega prizora še nisem videl! Priznati moram, da se mi zdijo vse prodajalne kruha prijetne, nekatere so prav vabljivo lepe, toda ta, ki sem jo gledal zdaj, je bila raj! Police, mize... Vsa oprema je bila sicer starega videza, toda na policah je blestelo, bleščalo, žarelo, dišalo neverjetno veliko vrst kruha! Police so bile do vrha natrpane s štrucami, hlebci, štručkami, hlebčki, žemljami, rogljiči; takimi in drugačnimi, zavitimi v levo ali v desno, posoljenimi, posladkanimi, posutimi, potresenimi, pomazanimi z vsemi mogočimi dobrotami! V zaprti omari in tudi na mizah je bilo v posebnih zabojih in pladnjih toliko raznih sladkarij, da sem kar gledal in gledal! Pa ne da bi bil toliko lačen vsega tega. Ne! Vse tiste dobrote niso bile razstavljene tako, da bi se vsiljevale. Nič izumetničenega ni bilo v njih. Bilo je, kot da je Gospod vse nasul iz svojega neizmernega koša, iz vsega svojega obilja. Prav zares: bilo je, kot da je iz vsega tistega sijala Njegova ljubezen, kot da je iz vsega žarela Njegova dobrota! Bilo je, kot da bi se Gospod nasmehnil in rekel: »Glejte, jejte in se radujte!«