Še najbolj radikalno spremeni pogled na Olgino, Irinino in Mašino usodo dejstvo, da najdemo tri sestre na začetku v naslonjačih, pred steno, kjer drdrajo in ponavljajo fragmente svojega besedila iz drame, ena čez drugo, mehanično, manično. Kot da so že v nerealnem prostoru, za zaprtimi vrati, če rečemo sartrovsko, stisnjene in obsojene druga na drugo, ali pa v nekem drugem, poznejšem, predsmrtnem času, senilne, beckettovsko obsojene na pregovarjanje o brezupu, ki je nastopil po odhodu garnizije. Temu prilagojena je tudi zasedba. Štefka Drolc, Teja Glažar in Mira Lampe-Vujičič so s posvetljenimi, obledelimi obrazi in s postarano dikcijo ter obsesivno gestikulacijo že v začetku pravzaprav utrujene in zbite od čustvovanja, od hrepenenja po Moskvi. Takšna režijska odločitev že spodmika psihološko podlago za igro in delno reducira igralke ter njihove partnerje na funkcije, posebno, ker sestram maska dodatno jemlje del mimike; psihološka karakterizacija je tako prenesena na tiste, ki vstopajo v njihov svet. Vse, kar se potem odvije pred gledalcem, je tako bolj retrospektiva, slike iz albuma, spomin na pretekle boljše čase, ki so, v zazrtosti naprej, neopazno minili. Uprizoritev je postavljena na pretežno prazen oder, v ozadju so pohištvo in kovčki, pripravljeni za selitev, sicer pa dajejo noto prizorom rekviziti. Prvemu klavirji, drugemu mize za biljard, tretji je zavit v dim, z begunsko atmosfero, po nepotrebnem pa mine v pretežno pijanski štimungi. Zadnji, brez potrebe radikalno upočasnjen in ekstenziven, je ves v belem, gledamo ga skozi zamaknjeno stekleno steno, ki že namiguje na to, da se dom potaplja, da ga bo požrlo. Na koncu, po odhodu vojske, sestre, ki kot da so jih hrepenenja potolkla, oživijo, radostne, kot prerojene v novo življenje v cankarjanskem smislu? in se začnejo veseliti. S torto z eno samo svečko, torej do konca pomlajene, že kar pootročene?