klanje. Iz svoje izkušnje sem prepoznal ton in smisel te propagande. Živel sem v Evropi, v času pred Hitlerjem. Prav to je bil duh Hitlerjeve propagande.« Enajstega septembra 1973 se je v Čilu zgodil državni udar. »Allende je bil umorjen, ker je podržavil baker, drugo podzemeljsko bogastvo Čila. /…/ Njegov umor so zamolčali … Pokopali so ga skrivaj, samo njegovi vdovi so dovolili, da je spremljala nesmrtno truplo. Poročilo napadalcev pravi, da so dobili njegovo telo že mrtvo in da so očitni znaki kazali, da je naredil samomor. Poročilo, objavljeno v tujini, je drugačno. Takoj po bombardiranju so prišli tanki, dosti tankov, da so se brez strahu bojevali proti samemu možu: proti predsedniku čilske republike Salvadorju Allendeju, ki jih je čakal v svojem kabinetu, za spremstvo pa je imel samo svoje veliko srce, zavito v dim in plamene.« Zdaj je bil Neruda zlomljen. Vojska in policija sta pretresli njegovo hišo. »Poglejte okoli sebe. Tukaj je samo ena za vas nevarna stvar – poezija,« jim je zabrusil. Nekaj dni pozneje, 23. septembra 1973, ga je izdalo srce. Pokopali so ga na Cementerio General v mavzolej družine Dittborn, ga leta 1974 prekopali v nišo številka 44 in mu 12. decembra 1992 naposled izpolnili njegovo zadnjo željo – njegove in Matildine ostanke so prekopali v grob pri njegovi hiši v Isli Negri. Obrnjen je proti morju, ki ga je imel tako rad.