Kot prvo, pred dvema tednoma nujno moram nekam, avto noče vžgat, ker je bil predolgo zunaj na hudem mrazu in ni bil v pogonu 10 dni. Mudi se mi, moram »šibat«, na hitrico vzamem očetov avto in drvim. Kar naenkrat, slišim nek čuden zvok in škripanje na desni strani spredaj, ki postaja neznosno, ko hočem na ovinku zavit v desno. Malce zmanjšam hitrost in peljem dalje, saj imam samo še kakih 200 metrov. Končno prispem in parkiram, pogledam, …….mater, desna sprednja guma čisto prazna, do konca prazna. Super in to na "fotrovem" avtu! No, lepo, kje naj v nedeljo dopoldne dobim nekoga, ki bo to menjal. Nič, grem tam, kjer imam nujni opravek, vmes obrnem 10 telefonov, vsi spijo, moj dragi pa kot ponavadi 100 km stran, ko imam jaz nek problem. Si rečem, bom potem, ko opravim. No, čez eno uro pridem do avta in začnem ugotavljat, kako bom zdaj to rešila? Na očetov avto se ne spoznam. Kje je rezervna guma? Kje je dvigalka? V mrazu in dolgem elegantnem plašču skačem in plešem okrog avta, gledam pod avto, kje je guma, ko pride mimo nek moški in vpraša: «A rabiš pomoč?« Bil je v kombinezonu, zato se mi začne dozdevat, da bi lahko zdaj imela srečo. Mislim, kura ima res srečo. Tip je avtomehanik in »tiktak« zamenja gumo in pravi, kje si ravno ti v tem snegu naletela na tako velik žebelj? Pokaže mi ga v gumo zadrtega in oba se čudiva. Mislim, kakšno imam jaz srečo, poleg tolikih avtomobilov na cesti pred mano, ravno v mojo gumo!!!!!!!!