Gospod je rekel, da tako malomarnega letaka že ne bova kopirala, in me povabil za računalnik, na katerem sva na hitro zdizajnirala mičen letak. Njegova hčerka je bila godna za možitev in čisto jasno je bilo, da religija ali tuj potni list nista ovira. Lepo sem se zahvalil, naredil krog do hotela Al Fanar in glej, pred njim je bil parkiran londonski double-decker. Trdo jedro Živega ščita je končno pripotovalo iz Amana: logistik Joe Letts, gusar John Ross, Sue Darling in drugi. Istega popoldneva se je v hotelu pojavil tudi Kenneth OKeefe. Čutil sem na vodi in ušesnem maslu, da vzdušje ni dobro. Za večer je bila zlovešče napovedana serija sestankov. Pojavil se je tudi Tolgaj, eden organizatorskih stebrov predstavitve Živega ščita v Istanbulu. Bivši direktor Greenpeacea za Vzhodni Mediteran se je v Bagdad prebil zelo izvirno čez severno Sirijo in Mosul. Potoval je s tovornjakarji, čez mejo pa kar peš, skozi dež, meglo, temo in blato. Čez prehod, ki je bil zaprt za potniški promet, sta ga spravila vrhunska retorika in bolj ali manj bratski videz. Rdeči avtobus je prispel v spremstvu kombijev, v katerih je sedela glavnina turškega kontingenta. Al Fanar je bil nenadoma poln. Ob osemnajstih je bil prvi sestanek, nekakšen hitri tečaj iz »kdo smo, kje smo in kaj tu počnemo«. V roke smo dobili deset strani dolg ekspoze z naslovom »Emergency planning«, v katerem je bilo razloženo vse od alfe do omege. Vse skupaj je malo spominjalo na JLA, na antinuklearne vaje za nabornike, ki so šle v legendo pod imenom »atomsko s leva, atomsko z desna«. Mladenič iz New Yorka je s smrtno resnim izrazom predaval o lokalni populaciji in pravilih obnašanja. Med nami je bilo veliko takih, ki niso bili vešči angleščine, ampak zanje žal ni bilo časa. Kot bi bral poceni turistični vodnik, otep predsodkov, zavitih v celofan politične korektnosti: ulice niso varne, alkohol ni košer, ženska naj, primerno zakrita, ne hodi sama, ko se zmrači, pa sploh nihče. Erik in Anniken sta sprožila plimni val smeha: