»Iz pričevanj, ki jih zbiramo, je očitno, da nasilje na Kosovu ni naključno in da ni odvisno od trenutnega razpoloženja policajev, vojakov ali oboroženih srbskih civilistov,« je rekel Fred, medtem ko so pod oknom proti trgu peljali trije traktorji s polnimi prikolicami žensk in otrok. »Nasilje je rezultat sistematičnega, dobro organiziranega in natančno izpeljanega načrta. Vzorci so sedaj jasno razvidni. Najprej izpraznijo majhne vasi na nekem področju in prebivalce potisnejo proti večjim vasem ali mestom. Konvoje usmerjajo od točke do točke in jim ne pustijo, da bi zavili s poti. Na nekaterih mestih se zdi nasilje nad begunci plod popolnoma podivjane pameti, na drugih pa ne. Pričevanja kažejo, da poveljniki lahko po potrebi nadzorujejo stopnjo nasilja. V vas lahko pošljejo policijo poveljnika, ki mu pravijo Frenki. Tem ni treba reči, kaj naj naredijo. Sami vedo. Ko ljudje vidijo, da gori ena hiša za drugo s prebivalci vred, zbežijo. Iz ostalih vasi gredo za njimi. V druge kraje pošljejo redno vojsko ali policijo, ki urejeno preseli cela naselja. Centra Prizrena niso uničili, ker ni bilo nobene potrebe. Ljudje so iz mesta odšli, takoj ko so jim ukazali. Kjer pričakujejo odpor ali potrebujejo prazen teren, pa brez zadržkov požgejo vse vasi na vsem območju. Edini problem, ki ga imajo, je prometna gneča. Iz tega, kako sem prihajajo ljudje, je jasno razvidno, da najprej izselijo eno področje, z drugim pa počakajo, ker se več kot toliko ljudi hkrati ne more premikati.«