Ko se je približal jami, je srečal nesrečne starše in vodnika jamarja, ki so ga ogovorili in mu povedali, da iščejo otroka. »Hodil sem po terenski vzdrževalni poti vzdolž vodovoda Sežana–Lokev in ves čas mislil na otroka in molil zanj. Ko sem bil že kakega pol kilometra stran od mesta, kjer sem srečal starše, kake četrt ure pozneje, sem ob poti slišal tiho ječanje. Postal sem pozoren in zavil s poti. Otrok je stokal in hlipal, ležal je na trebuhu v travi, kakih pet metrov s poti, in tiho jokal. Pobral sem ga, ga nagovoril in ga dobrih pet minut nosil do staršev. Medtem mi je povedal, da je bil sam, da so šli starši v jamo in ga pustili v avtu. Ne morem opisati, kakšno veselje sva povzročila vsem, ki so ga iskali, najbolj pa staršem,« nam je povedal Trebec. Iskalno akcijo so končali le približno četrt ure po prvem klicu.