Vsi ga iščejo in si ga želijo, občutiti pa ga je čedalje manj; kaj je to? To so optimizem, vedrina, pozitiven pogled na sedanjost in pričakovanje prihodnosti v pomirjajočem prepričanju, da bo vse okej. Pa ni oziroma vsaj tako človek čuti, ko odpre časopis, prižge radio, televizijo, se poveže na digitalno informacijsko avtocesto, še najbolj pa, ko se na ulici za pet minut zaklepeta z že dolgo ne videnim znancem ali kolegom. Kako si kej? je vprašanje in Kr okej, gre precej neprepričljiv odgovor, pospremljen s kislim nasmeškom. Ko se sogovornik omehča, v pogovor namreč hitro začnejo kapljati različne težave, od najbolj banalnih do tistih, da ne rečem eksistenčnih. Pri sortiranju in prebiranju lastnega spomina se pri najboljši volji ne morem spomniti, kdaj mi je nazadnje nekdo na klasični Kako si? odgovoril z odlično, zelo okej, super in podobnimi presežniki. Imamo več, pa vendar v resnici nenehno izgubljamo, kot da bi iz dneva v dan tekli po tekočih stopnicah, ki tečejo v nasprotno smer. Si še premlad, da bi se spomnil, da bi vedel in znal oceniti razliko, pravijo starejši, ko razprava nanese na vzporedno primerjavo splošnega družbenega zdravja izpred kakšnih dobrih petnajstih let. Hkrati v njihovih odgovorih in ocenah zaznaš, začutiš razočaranje in nemir, povezana z zapravljenimi preteklimi priložnostmi in obetom negotove prihodnosti. In prav te neizrečene in potlačene besede razočaranja, ki jih ne slišiš, a še kako (za)čutiš, so tisti lakmusov papir, ki pokaže prave razsežnosti splošne družbene apatije. Imamo ploske trebuhe, dvajset različnih znamk vžigalic, satelite, ki ti slikajo spodnje gate, in letimo na Mars, vendar više kot gremo, manj smo se sposobni poglobiti, zazreti vase in si priznati, da smo zavili s poti in da vse ni okej. Kar je mimogrede prva stopnja rehabilitacije. A ta se ne bo začela, dokler bomo na klasični kako si? mlačno in resignirano odgovarjali, da še kar okej.