Ob pol sedmih zjutraj se na dogovorjen kraj pripelje Amir z džipom Cherokeejem s samodejnim menjalnikom. “S tem avtomobilom gremo?” malce začudeno vprašam. Res je, da nisem strokovnjak za avtomobile, vendar v tistem majhnem koščku sveta, ki sem ga že uspel pogledati, vsi prisegajo le na Toyoto Land cruiser. Po kakšnih tridesetih kilometrih ravne asfaltne ceste smo končno zavili s ceste. Začela se je avantura. Občutek sicer ni bil najbolj prvinski, saj je bila peščena pokrajina kakor otroška risba, porisana s številnimi sledovi avtomobilov. Pa tudi električni daljnovodi in visoki industrijski dimniki, ki so se dvigali na obzorju in bruhali črn dim, niso hoteli izginiti. Fajum, največja oaza v Egiptu, je bila preblizu. Vendar je terenska vožnja vsekakor ponujala nov užitek. Počasi smo požirali kilometre in iskali najlažje prehode ob severni obali jezera Birket Karum ali Crocodilopolis po grško. Prva postaja v “divjini” je bila Kasr Saga, Zlata trdnjava, nenavadna zgradba iz obdobja faraonskega srednjega kraljestva, zgrajena tako trdno, da še danes kljubuje času. Od drugih mogočnih templjev razvajenemu popotniku se ne zdi Kasr Saga nič posebnega. Zanimivo je dejstvo, da je trdnjava nekoč stala na obali takrat ogromnega jezera, katerega gladina se je skozi tisočletja znižala za celih 63 metrov na današnjo višino 45 metrov pod morjem. Splezali smo še na bližnjo goro, si ogledali votline, v katerih so se ljudje skrivali pred Rimljani, in se ob jezeru odpravili do Fajuma. Buri, zelo okusna ocvrta riba, in porcija rakcev z rižem ter palačinkast kruh je bilo odlično kosilo v restavraciji na obali jezera.