Do jutranje zore so se ob pomoči nadvse solidnega vina okoliščine dejansko izdatno sprostile.Vstal sem ob uri, kot robot, Anyssi spisal simpatično pesmico, pobral Tolgajev prenosni računalnik, za katerega me je prosil, da ga predam njegovi punci v Istanbulu, in odrohnel skozi rohnečo rafinerijo. Menhel me je čakal pred hotelom Rašid, v katerem se je namešalo toliko dreka, da si človek ne more predstavljati. Oblečen je bil kot predavatelj na kranjski Sorboni, ki potuje na shopping v Pordenone. O kaki kravati ne duha ne sluha. Zgodnji uri primerno sem ga bil bolj malo vesel. Ob pol desetih sva že bila na avtocesti v Damask. Menhel je sumljivo kinkal in me okuževal s spancem, zato sem ga poslal spat na zadnjo klop. Čez nekaj minut se je oglasilo tako gromozansko smrčanje, da je preglasilo tudi najbolj glasno od mojih kaset. Zapeljal sem na rob ceste in si ga pozorno ogledal. Skrčen je bil kot buba in z zategnjenim obrazom, čez katerega so mezele srage mastnega, zelo nezdravega znoja. Če ni smrčal, je nekaj stokal. Človek je bil bolan. Bilo mi je jasno, da iz njegovih kopilotskih obljub ne bo nič, da bom vso pot sam za volanom. Zavedel sem se, da je prav vse dni mojega bivanja v Bagdadu z izjemo popoldanske peščene nevihte sijalo sonce na brezmadežno modrem nebu. Ni čudno, da so ljudje vsem tegobam navkljub tako prijazni, odprti in dobrovoljni!Na križišču za Ramadijem sva zavila proti zahodu. Promet je zamrl, le tu in tam se je iz trepetajočega horizonta izvil kak tovornjak. Odlično ohranjena avtocesta je v dolgih potezah izginjala v kredasti puščavi. Kombi je pel s polnimi pljuči in požiral kilometre. Moja glava je bila prazna, preklopil sem na dolgoprogaško hibernacijo, ko vse, razen vitalnih funkcij, počiva in hrani moči. Za mestecem Ar Rutba se je cesta spektakularno razcepila na jordanski in sirski krak. Bila sva povsem sama. Cestišče so občasno prekinjali antracitno črni madeži staljenega asfalta. Sledi prve zalivske vojne ali pomniki ameriških preventivnih udarcev? Avtocestna pasova, ki sta do tod imela ameriške dimenzije, sta se neopazno zožala. Ko sva speljala z zadnje črpalke pred mejo, sem o tem povprašal Menhela.