»Gorjansko« izbiro začnemo v Krnici pri Zgornjih Gorjah. Avto je najbolje pustiti na avtobusni postaji in če bomo pogledali okoli sebe, nas bo informacijski stebriček poklical v pravo smer – proti Pokljuški soteski. Za hišami Hotunj se cesta spremeni v poljsko pot in nas čez travnike po krajšem spustu pripelje do informacijske table pred durmi Pokljuške soteske. V rahlem vzponu sledimo večji del leta suhi strugi potoka Ribščica do s tablami označenega razcepa. Desna pot, ki zavije proti severu, nas skozi Pokljuško luknjo odpelje proti Jelerjevi dolini, nekdanji rudarski planini Klek in pod strmimi pobočji Debele peči vse do Lipance. Če pa se v Pokljuški soteski odločimo nadaljevati naprej, proti zahodu, imamo dve možnosti. Turo lahko končamo na smučišču Zatrnik, kamor nas pripelje pot, ki se sredi vzpona proti v steno pripetemu lesenemu podestu odcepi levo, proti jugu. Vendar so ogleda vredne vsaj še Galerije kraljeviča Andreja, ki so jih že leta 1930 uredili pri Turističnem društvu Gorje. Ko se pod naravnim mostom izmuznemo ozki tesni, nas v vrtcu (razširitvi) pozdravi posebna lijakasta praprot peruša. Recimo, da bomo tokrat prehodili zanko Pokljuške soteske. Po izstopu iz soteske prispemo na gozdno cesto in nadaljujemo pod skalnimi pečmi proti severu. Na Zgornjih Pokljuških rovtih zavijemo desno proti severovzhodu in med spuščanjem dospemo do Stare Pokljuke (Planine Pokljuke). Levo, proti zahodu bi nas »odneslo« do Jelerjeve doline, desna možnost pa nas skozi Pokljuško luknjo ponovno pripelje na »staro« pot. Če pa nas noge vlečejo dlje, lahko »mahnemo« naprej, vse do Lipance. Na križišču na Zgornjih Pokljuških rovtih nadaljujemo proti zahodu in čez tihi Repečnikov rovt prispemo do Kranjske doline. Na planini nas bo verjetno pozdravila kakšna krava, lahko pa v mlaki oprezamo za pupki. Od tam bomo pot nekaj časa nadaljevali po gozdni cesti in po približno dveh kilometrih se bo med smrekami pokazala Planina Zajavornik. Med mizami najdemo pot, ki nas čez Medvedovec »potegne« na Planino Lipanco, kjer si lahko odpočijemo v stalno odprti Blejski koči. Naša krožna »kožuhova« pot se nekaj časa nadaljuje v smeri proti Debeli peči, po zerodiranem vzponu pa nas planinske oznake usmerijo proti severovzhodu, mimo planin Klek, Meja dolina, skozi Jelerjevo dolino, dol do Pokljuške soteske.