»Takšen pregovor imamo ljudje. Pomeni pa: koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti nič.« »Jasno, da ti bo naša pomoč koristila!« mu je pritrdila Peka. »Konec koncev je najtežja naloga že za nami.« »Katera pa?« je vprašala Lajka. »Sledili smo Kriski, ne da bi nas opazila, Lajka,« ji je odgovorila Peka. »Prav imaš, res smo!« je ponosno prikimala Lajka. »In zdaj se moramo pogovoriti, kaj naj bo naš naslednji ukrep,« je dodala Peka. »Tako je, res se moramo,« sta ji pritrdila Čako in Lajka. Toda najprej so se vsi skupaj globoko zamislili. Peka je hodila sem ter tja, Čako se je zastrmel čez Morje izgubljenih duš in Lajka si je čistila perje. Jeremija je zajel v dlan peščico peska in ga presul iz desnice v levico – ter spet nazaj. Nazadnje se je oglasila Peka: »Najprej si moramo ustvariti dober pregled,« je rekla. »Ti, Čako, boš odletel proti zahodu. In ti, Lajka …« »Stoj!« jo je prekinil Čako. »Od kdaj pa ti odločaš, kam naj letimo? Jaz bom zavil proti severu!« »Prav, pojdi torej ti proti severu,« je diplomatsko pritrdila Peka. »Ti, Lajka boš poletela proti zahodu in jaz proti vzhodu. Jeremija Zlat pa nam 191