»Stari, sedim za volanom enke z najnovejšim dizlom, se greva furat.« Čez nekaj sekund je dobesedno priletel iz tretjega nadstropja, se vrgel na sovoznikov sedež in me počasi začel riniti izza volana. In sva šla, mediteraneo in blondinec, en daljši giro. Vozil naju je najmanjši iz družine bavarskih mogočnežev. Ampak »majhnost« je v tem primeru sinonim za dinamiko, mladost, razigranost, živahnost ... Saj veste: »Veliki mali!« Kot da bi naju navihanec hotel vprašati: »Kam vaju peljem, da vama pokažem, kaj znam?« Skoraj sam od sebe je zavil proti jugu, proti Postojni, do Logatca se je šopiril po avtocesti, potem pa je zavil na »ta staro«, proti »kačjim ridam«. Vrabci že kar nekaj let čivkajo, da dizli že dolgo niso več tiste lene krave, ki jim za začetek iz riti eksplodira na tisoče trdih delcev. Vseeno pa sva na hrbtenicah občutila, da je dizel lahko tudi vrhunski športnik. Galop sto sedemdesetih konj je dovolj, da te po hrbtu oblije mrzel pot, ki srajco kot likalnik prilepi na sedež. Blondinec je postal še bolj blond in tudi mediteraneu je ušla kakšna nemška ... Na tistih ovinkih človek doume, kaj v bavarščini pomeni »Freude am Fahren« (veselje do vožnje).