Cesta je speljana le do vasi, naprej pa vodita dve stezi. Prva je nekoliko daljša in vodi na sever, druga pa čez neimenovan prelaz, ki se dvigne na 2800 metrov nadmorske višine, nato pa zavije proti jugu v vas Tamtattoucht (izgovori se tamtatušt), kjer se začenja soteska Todra. Odločil sem se za slednjo. Kljub zagotavljanju domačinov, da je pot preveč slaba za moje kolo, sem vztrajal pri tej varianti, delno tudi zaradi zmotne predstave, da čez prelaz ni več kot dvajset kilometrov. Ob vaškem izviru sem dopolnil zaloge vode in veselo na delo oziroma na pot. Steza mi je kmalu pokazala svoje zobe, saj je za vasjo postala tako slaba, da je bila edina rešitev hoja ob kolesu. Še isti dan sem srečal skupino Špancev s terencem in izvedel, da do vasi ni dvajset temveč oseminpetdeset kilometrov. Z "no ja, nazaj pa že ne grem" sem se poslovil in porival kolo naprej po cesti za Tamtattoucht, kot sem razdrapano pot sam v sebi poimenoval.