Zavihtela sva se v sedlo in zavila proti jugu in ob sončnem zahodu prispela v Stolac. To je kraj, ki je še kako okusil strahote bojevanja. Prvega človeka, ki sva ga srečala, sem vpraša za primeren prostor za nočitev in poslal naju je ob reki v smeri vodotoka. Ko sem se oziral na desno za primernim prostorom za šotor, sem začutil zadaj nemir in šele takrat sem se ozrl na levo, kjer so kot okostnjaki stale mrtve hiše, požgane, grozljivo prestreljene, izropane. Cvetka mi je odločno sporočila, da tu ne bova spala. Zagledala sva gostilno. Ljudje so bili prijazni in ustrežljivi. Bližnji sosed, ki nama je ponudil prostor za šotor, je bil zelo odločen visok mož srednjih let. Hitro sva spregledala, da sva zopet v Republiki srbski. Mož nama neumorno pere možgane, kako je srbska stvar edina prava, omembe vredna je le še Castrova Kuba.