Budnica na cvetno nedeljo je bila strahovita in je Jugoslovane neverjetno presenetila, čeprav je bila vojska že nekaj časa v pripravljenosti. Pokazala pa se je tudi vsa gniloba vojaške uprave. Okoren sistem mobilizacije ni niti približno izpolnil zadane naloge, dobršnega dela vojakov in živine ni bilo na njihovih mestih, ali pa sploh še ni odšel, del tistih, ki so bili na svojih mestih, pa ni vedel, kaj naj tam pravzaprav počne. Tega niso vedeli niti njihovi nadrejeni, ki so pogosto dobivali nasprotujoče si ukaze in navodila, če so sploh jih, tam, kjer so po čudežu vedeli, kaj naj počnejo, pa so pogosto odkrili, da jim primanjkuje materiala ali da je ta nepopoln. Tako je ponekod manjkala oprema, ponekod krma, drugje so imeli strelivo, ne pa orožja, ponekod so imeli strelivo enega kalibra, orožje pa drugega, drugje niso imeli ničesar, ker so že zdavnaj opustili mobilizacijsko mesto in so to pozabili vnesti v razporede. Čeprav so bili za marsikatero napako in sabotažo krivi agenti ali pa nemški simpatizerji oziroma nasprotniki monarhije te ali one politične usmeritve, gre navečji del zmede prav gotovo pripisati nesposobnosti, brezbrižnosti ali korupciji vojaške, uradniške in politične elite države. Eksplozije bomb, ki so rušile Beograd, so vlado, parlament, dvor in vojaško poveljstvo skupaj z deviznimi in zlatimi rezervami pognale v beg proti notranjosti države. Vendar ne vseh, nekateri so že izračunali, da bo državo vzel vrag, zato so se odpravili na varno, da počakajo, kaj se bo zgodilo. Nekateri, ki so bili z napadalci povezani tako ali drugače, so se jim odpeljali naproti, bili pa so tudi taki, ki so imeli smolo in so se znašli med 17.000 žrtvami, kolikor jih je zahtevalo bombardiranje Beograda. Med njimi je bil državni minister za gradbeništvo dr. Fran Kulovec. Nemci in Italijani so zbrali precejšnje letalske sile, skupaj 2236 letal (1570 nemških in 666 italijanskih), od tega 1062 bombnikov, 885 lovskih in 289 izvidniških, ki so poleg Beograda sistematično bombardirala večje jugoslovanske enote, posamezne močnejše utrdbe, predvsem pa so tolkle po letališčih in komunikacijah. Potem so v napad krenile kopenske sile. Iz Avstrije in zahodne Madžarske je prodirala druga nemška armada, sestavljena iz štirih korpusov. Težave je imel samo planinski, ki je čez Karavanke prodrl na Jesenice šele enajstega, v Kranj in Škofjo Loko pa šele 12. aprila. Bolje sta se odrezala dva pehotna korpusa, ki sta po kratkem boju z graničarji vdrla prek Dravograda, Šentilja in Gornje Radgone ter šestega aprila zasedla Mursko Soboto, osmega Maribor in enajstega Celje. Še uspešnejši pa je bil 46. motorizirani korpus, ki je z dvema krakoma že 10. aprila prek Varaždina in Koprivnice prispel v Zagreb, kjer so Hrvati takoj razglasili Neodvisno državo Hrvaško, dva dni kasneje pridivjal v Karlovac, še dan kasneje v Banjaluko, šestanjstega je bil v Mostarju in se 17. aprila z Italijani srečal v Dubrovniku. Dve oklepni diviziji istega korpusa sta prek Osijeka in Vinkovcev udarili do Beograda, pred katerim sta 12. aprila zavili proti jugu, saj so ga osvojile že druge nemške čete. Ena od divizij se je prek Zvornika napotila v Sarajevo, kamor je prispela 18. aprila, druga pa je 14. aprila zasedla Valjevo, dan kasneje Užice, 18. aprila pa se je pred Nikšićem srečala z Italijani, ki so mesto prejšnji dan zasedli. Madžari so s svojega ozemlja napadli šele 12. Aprila, in sicer Sombor, Subotico in Sento, ter jih osvojili še isti dan, naslednjega dne pa so že vkorakali v Novi Sad in potem operacije v skladu z načrtom ustavili. Iz Romunije je 41. motorizirani korpus iz sestave 12. nemške armade pregazil najgostejšo koncentracijo čet jugoslovanske vojske in 12. aprila zavzel Beograd. Bojna skupina Djerdap je prvi dan vojne zavzela Gornji Milanovac in zavarovala plovnost Donave. Prva oklepna skupina nemške vojske je iz Bolgarije prek Pirota vdrla v južno Srbijo in 9. aprila zavzela Niš, nato pa so posamezne divizije divjale na vse strani, proti Kragujevcu, ki je padel 11. aprila, pa Kraljevu, ki je padel 16. aprila, istega dne pa tudi Kosovska Mitrovica. Iz Bolgarije je 40. motrorizirani korpus nemške vojske 7. aprila prodrl v Skopje in Veles, naslednji dan v Tetovo in Prilep, nato pa prek Bitole oddivjal v Grčijo, 30. korpus pa je na poti v Grčijo naredil dvodnevni ovinek prek Strumice in Gevgelije. Medtem ko je 18. korpus iz Bolgarije vdrl naravnost v Grčijo, je Bolgarska vojska aktivno sodelovala v napadu. Iz Primorske in Istre je napadla druga italijanska armada. Šele četrti dan vojne so začeli prodirati čez mejo in naslednji dan so prišli v Ljubljano. Motorizirani korpus pa je sorazmerno hitro napredoval ob morju, 14. aprila zasedel Knin, naslednji dan Šibenik in Split, ter se 17. aprila prebil do Dubrovnika. Ta nora diraka dokazuje, v kakšnem stanju je bila jugoslovanska vojska in kako hitro se je razsuvala, saj so nekatere oklepne divizije divjale s hitrostjo, kakršno bi v mirnem času komaj dosegli z avtomobili. Kopenska vojska je le redko branila kakšno bolj utrjeno točko, navadno so čast reševali graničarji, ki so se prvi spopadli s sovražnikom in ga zaustavili za nekaj ur, morda tudi za kakšen dan, toda to je bilo vse. Edina večja enota, ki je rešila čast vojske, je bila Zetska divizija (Črna gora), ki je odbila napad devete italijanske armade in celo zavzela del Albanije. Italijani v Albaniji so bili očitno najbolj nesrečni, enajsto armado so z juga mlatili Grki, deveto pa s severa Jugoslovani. Ko so se začele jugoslovanske čete umikati, ker so jih ogrožali Nemci, so 16. aprila tudi Italijani prešli v napad in zasedli Podgorico, naslednji dan pa še Kotor. Ostanki kopenske vojske, ki je še vedno štela 18 divizij, so bili 18. aprila, ko je kralj z vlado že zapustil državo (seveda skupaj z deviznimi in zlatimi rezervami), razvrščene v okolici Sarajeva, vendar že skoraj popolnoma v razsulu. Vojaško letalstvo je propadlo bolj častno kot kopenska vojska, čeprav so ga že na letališčih v dobršni meri uničile bombe, pa tudi nekateri poveljniki so sabotirali obrambo. Že prvi dan je bilo uničenih 115 letal, od tega 77 na tleh, Nemci so izgubili 21 letal, Italijani pa dve. Sicer pa je v prvih treh dneh bojev jugoslovansko letalstvo izgubilo tri četrtine svojih letal in kot celota prenehalo obstajati. Med lovskimi piloti so se najbolj izkazali piloti, ki so branili Beograd, saj so sestrelili 26 nemških letal, a so tudi sami imeli strahovite izgube,