Luna je zelo družabna psička, saj ji ugaja, če jo obkrožajo ljudje. Zna začutiti tiste, ki imajo radi živali, in njim se pusti božati, medtem ko se drugim raje izogne. Do drugih živali je strpna, včasih bolj, drugič manj. »Blizu nas ima prijateljico, psičko Taro, s katero se super razumeta, prijateljuje tudi z mladim zlatim prinašalcem. Se pa zgodi, da laja na pse, ki ji čisto nič nočejo, sploh ne razumem, zakaj.« Na splošno je kosmatinka precej glasna. Laja na poštarja, čeprav ga pozna, prav tako na naključne mimoidoče, s čimer jim verjetno sporoča, da je to njen teritorij. Kljub nekaterim drobnim napakam uživa status enakovrednega družinskega člana. S skrbnikoma živi v stanovanju, najbolj srečna pa je takrat, ko jo spustita na posteljo, da se malo pocrklja. »Zanjo poskrbimo kot zase – nikoli ni lačna ali žejna, redno jo vozimo ven, skrbimo, da je zdrava, se z njo pogovarjamo, crkljamo ...« Obožuje vožnjo z avtomobilom in na poti najraje sedi v Majinem naročju. Vsekakor se raje vozi kot sprehaja, saj se je že zgodilo, da se je po daljši hoji odločila, da ima dovolj, se obrnila in kar sama zavila proti domu, ob tem pa verjetno upala, da bo v svoji skledi našla kaj za pod zob. Maja razloži, da poje vse, kar ji dobro diši, in da ji rečejo smetarka, ker na cesti pobere vse, kar je vsaj malo užitno. Doma ji postrežejo le s slastnimi briketi, in ker je njena prehrana kakovostna, zdrava in uravnotežena, ima psička lepo, sijočo dlako. »Za česanje je najbolj pridna Tomaževa mama Marinka. Luno po potrebi še skopamo, ji postrižemo nohte in se trudimo umivati njene zobke, česar pa nam ponavadi ne dovoli.«