Želim si, da bi bilo drugače. Želim si, da se ne bi spominjala tistega, kar sem imela, a je, žal, minilo. Spomine na začetek letošnjega decembra oživljam na vsakem koraku, kot bi ne znala živeti današnjega dne ... Kepanje pod zvezdami, risanje po zaledenelem steklu, dva skupaj zamrznjena jezika, utapljanje snežink na dveh razgretih telesih ... To je bila pravljica, ki bi mi jo zavidala tudi brata Grimm. Začne pa se takole: Nekoč, pred davnimi časi, sta se za devetimi gorami in devetimi vodami uzrla dva čudovita obraza. Eden lepši od drugega sta ... Joj, groza, polno je sladkorčkov na stojnicah, tako da mi res ni treba biti pocukrana. Bila bom realna in, hja, čisto majčkeno pocukrana. Začela bom takole, tokrat zares: spoznala sva pred tednom dni, oba sva bila na avtobusu za izlet na Dunaj. Če me spomin ne vara, sta bila dva sedeža še prosta, a on se je usedel k meni. Aleluja! Jaz seveda ne bi bila zdrava, če ne bi človeku že takoj dokazala, da sem svetovna klepetulja. In tako je beseda dala besedo. Star je bil šestindvajset let, levček po horoskopu, diplomant strojništva in, pazi zdaj, SAMSKI! To je bil pridevnik, ob katerem mi je v glavi zakričalo 'bingo'. Bil je neznansko privlačen - nisem in nisem se mogla nagledati njegovih dolgih trepalnic in tistih sivih nagajivih očk ... Všeč, zelo všeč! Klepetala sva med vožnjo do velikega avstrijskega mesta, klepetala med hojo po ulicah, klepetala ob kavi, klepetala v trgovinah. Smeh je bil skupen jezik, iskrice v najinih očeh so naredile Dunaj še bolj čaroben. Zadel me je v srce, in to tako močno in kakovostno, kot je zgrajena cerkev sv. Štefana. Oba sva vedela, da je energija med nama silno močna in da prvo srečanje nikakor ne bo tudi zadnje. Izmenjala sva si telefonski številki in že naslednje jutro me je čakalo njegovo SMS-sporočilo: »Kaj je zdaj to, bomo kar spali ali kaj? Gremo, gremo, pokonci, punček moj, danes se morava iti kepat! Včeraj si izzivala, danes pa pokaži svoj pogum. Aja, pa dobro jutro. (dunajski) Aleško.« Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem se iz postelje skobacala z nasmeškom na obrazu, topla jutranja prha je bila uvod v še toplejši dan. Grela sva se skupaj, ko sva se na zasneženem hribu kotalila kot dva prismuknjena otročaja, in tudi na vroče poljube ni bilo treba dolgo čakati. Imel je tako sladke ustnice, njegovi poljubi so bili kot tango; več kot očitno je bilo, da glede žensk ni bil amater. Predala sem se igri poželenja, plavala sem v omami njegovih nežnih gibov, prvič sem se goreče otipavala na pomečkani sneženi odeji. Nikjer ni bilo nikogar, mrak je objel krošnje dreves, tisti, ki je iznašel gretje v avtu, pa je bil v tistem trenutku vreden Nobelove nagrade. Zarošena stekla so me spominjala na vroč prizor iz filma Titanik, ko Leonardo di Caprio v avtu strastno obdeluje Kate Winslet ... No, midva nisva šla tako daleč, premočena oblačila sva imela še skrbno na sebi, dodatna mokrota, tam med mojimi stegni, pa je bila utripajoč rdeči alarm. Neznansko me je vzburjal. 'Baraba'. Ko sem že mislila, da bova zavila proti domu, mi je pomežiknil in zavil desno namesto levo. Sumila sem, da bo ušpičil prav posebno kozlarijo. In nisem se zmotila. Pogledal me je in mi nagajivo zašepetal: »Zakuhati jo morava Božičku. Greva mu ukrast jelenčka Rudija. Saj veš, tistega z rdečim noskom.« In v tistem trenutku se je njegova desnica dotaknila mojega nosu, z levo roko pa je potrobil. »A veš, da nosek piska samo pridnim puncam?! Pikica, pa znaš biti ti tudi poredna?« Roka mi je spolzela po njegovem stegnu ... Joj, kriza. Pa ravno zdaj. Dnevnik, mati me kličejo na večerjo. Takoj bom nazaj. Nadaljevanje vroče zgodbe SLEDI!