Ko so ženske v prikolici začele pospravljati stvari, sta me dobra volja in neizmerna potrpežljivost minili. Ko jih je nadomestila družina z majhnim otrokom, ki je nenehno cvilil in nergal, je bila mera mojega potrpljenja do konca izčrpana. Začelo se mi je muditi domov. Ker je bilo ženi zelo lepo in ker se ji že dolgo ni tako dobro godilo, je spet godrnjala, da se nam še ne mudi. Jaz pa sem imel vsega do vrha glave. Lepotice ni bilo več, naveličal sem se uslužnosti in naprezanja, sit sem bil šotora in hrupa. Ko smo sedli v avto in zavili proti domu, je izbruhnilo vse tisto, kar je dolgo tlelo. Pri Kozini, kjer smo dokončno dojeli, da je morja za letošnje poletje konec, smo se začeli prepirati in na domačem dvorišču sva z ženo utonila v zlovešči molk. Ko sem potem še nosil iz avta sto petdeset igrač in njeno goro nikoli obutih čevljev, sem sam sebi rekel, da sem norec. Kje si lepotica moja? Ko bi prebrala vsaj ta moj vzdih. Prihodnje leto bi zanjo spet pretrpel vse to.