Naslednji dan sem spet zavil v stavbo nasproti balkona. Vratar mi je tokrat samo prijazno prikimal. Pod suknjičem sem imel skrit daljnogled. Neroden črn velik lovski daljnogled. Po stopnicah sem hitel, kot da hitim na zmenek. In ko sem zavil okrog vogala proti oknu, sem jo zagledal na drugi strani ceste. Čakala me je. Mirno, zbrano, kot da je že od vedno tam.. Zasmrdelo je po cigaretnih čikih… Z nogo sem odrinil pepelnik in se naslonil na steno tik ob oknu. Previdno sem na plan potegnil daljnogled. Kaj če me zalotijo, da kukam v tuje življenje? Če bo kdo prišel, ga bom hitro skril pod suknjič… Dvignil sem daljnogled k obrazu. Zamegljena podoba je zaplesala… Počasi in previdno sem vrtel kolešček pod prsti… Temne sence so se izmenjavale s svetlimi migetajočimi progami, dokler se niso pojavili ostri robovi. Stena. Fasada. Stebrički balkona… Više bo treba usmeriti… Pogled zdrsne prek kremne beline… Gube njene bluze… Zdaj nenadoma zagledam njen profil tako od blizu, da se prestrašim. Trznem in umaknem daljnogled. Njena podoba spet skoči v daljavo, na drugo stran ulice… Za mano nekdo odpre vrata. Daljnogled potisnem pod rever suknjiča. Ženski hiheh in drobni koraki, ki se oddaljujejo… Kot po naključju se obrnem nazaj v hodnik… Dve damici hitita proti stranišču… Njune besede se izgubljajo v frivolnem smehu… Nista me opazili, moje čakanje pred oknom se jima ne zdi nenavadno… Dobro. Gremo naprej! Počasi sem dvignil kukalo nazaj do obraza… Previdno, kot da se jo dotikam s konicami prstov, sem s pogledom potoval po njenem telesu…Njeni roki sem približal svojemu pogledu, kolikor se je le dalo… Linija roke, ki je slonela na balkonski ograji, od zapestja, ki je drobno, krhko kot steklo kukalo izpod rokavov, pa do mezinca, je bila mehka, pravilna, položena na hrapavo površino betona povsem brez teže, kot drobna bela ptica, ki se je med svojim letom za hip dotaknila ograje… Potem sem se počasi sprehodil po njenem pasu… Bluzo je imela spuščeno, da ji je lahno padala prek bokov. Prav natančno sem lahko skozi gladko tkanino zaslutil njeni kolčni izboklini … In potem više… Zdrsnil sem čez njene prsi… Njeni bradavički sta se zabliskali, kot da sta čisto blizu. Lahko bi se ju dotaknil z ustnicami… Zdaj, nenadoma, za mojim hrbtom… Glasen hehet in klopotanje visokih pet… Trznem in skrijem daljnogled… Gospodičnici se vračata iz stranišča… Obrnem se v notranjost hodnika in naredim nekaj neobveznih korakov … Damici me sploh ne pogledata. S hihitanjem izgineta za vrati Uvoza izvoza… Pograbi me panika. Trenutek histerije… Kaj če je ni več na balkonu, kaj če je izginila… Planem nazaj k oknu… Hvala bogu, še je tu! Njena mirnost se ni spremenila, kot da zanjo ne obstaja zunanji svet, kot da zanjo ne obstaja čas, samo ona je, ki stoji na balkonu… Njene prsi so se počasi dvigale in spuščale. Ali pa so se mi samo tako tresle roke… Ne vem… Pritisnil sem daljnogled še bolj k obrazu… Vrat. Koža gladka, bela… V soncu, ki je med hišami poševno padalo nanjo v dolgem migetajočem pramenu, se je njena polt še bolj bleščala… Počasi sem ji, med odpetima gumboma nad prsmi, šel po vratu navzgor… Usta so se mi napolnila s slino…Približani pogled se je spremenil v jezik… Lizal sem jo po vratu… Košček za koščkom… Više in više… Požrl sem slino… Slika se je zatresla… Zdrsnila do balkonske ograje in spet nazaj na njen obraz… Njen obraz… Še bolj sem ga približal. Bil je negiben, miren, spokojen, čeprav… Ustnice stisnjene v drobni reži… Lasje pa, ki so se v rahli vijugi končevali pod ušesom, so se premikali, kot da jih vroči zrak, ki se dviga iz vedno bolj razgretega križišča, nalahno privzdiguje in spet vrača na isto mesto… Ustnice govorijo, sem pomislil, njene stisnjene ustnice govorijo… Ne, njen obraz sploh ni tako spokojen kot deluje na prvi pogled… In oči… Še bolj sem približal svoj pogled… Komolce sem stisnil k telesu, da bi se čim bolj umiril, saj je zaradi velike povečave vsak, še tako droben tresljaj zamigal njeno podobo in jo razsul na fasadi stavbe. Zadržal sem dih in s pogledom obstal na njenih očeh… Zalesketale so se, kot bi nekdo z zrcalom naredil zajčka… In potem spet lesk v drobni piki… Njene oči… Leskečejo se… Leskečejo se, ker so polne solz… Stisnilo me je v prsih. Ženska stoji na balkonu, nihče je ne opazi, svet pod njo vrvi v svoji blazni površnosti, v svojem divjem ritmu naglice življenja, ona pa stoji nad vsem tem in ima oči polne solz. V svoji razmišljanju sem spustil pogled, da je zabegal po pročelju in se ponovno umiril na njenih rokah in kremni bluzi, ki ji je padala prek bokov navzdol… Njenega spodnjega dela telesa se ni videlo, v višini pasu ga je zakrivala ograja, spodaj pa na gosto nameščeni stebrički balustrade, ki so skoraj popolnoma, razen v ozkih režah, zakrivali pogled… Prepričan sem bil, da nosi krilo. To je nekako ustrezalo njenemu zgornjemu delu. Bluza v krem barvi, dolgi rokavi, urejena, gladka pričeska, svetla polt… Ja, takšna ženska nosi krilo… Nekako si je nisem mogel predstavljati v kavbojkah ali žametnih hlačah. Njena umirjena, aristokratska erotična drža, ki pa v sebi skriva vulkan, v to sem bil prepričan, ne more nositi hlač. Vedno bolj mi je bilo jasno, da je ženska na balkonu oseba, ki ni nikoli osvojena, saj je ona tista, ki osvoji. Zdelo se mi je, da, če jo bom spoznal (o tem nisem več dvomil), da se bom moral zelo potruditi, da ji bom prišel blizu, na koncu pa bo ona tista, ki bo sedla name… Ja, takšna ženska nosi krilo, v srcu pa sedlo, da te osedla takrat, ko najmanj pričakuješ. Ko sem med stebrički približal pogled k njenim nogam in više, sem skoraj kriknil, ko sem v senci balustrad zagledal črno, lepo poraščeno pičko. Ženska na balkonu ni spodaj nosila ničesar.