Podrobne raziskave o vzdržljivosti Indijancev smo s skoraj znanstveno natančnostjo opravili v nekem jako zabavnem lokalčku v Ciudad Guatemali, nedaleč od našega bednega hotelčka. Vrata te luknje so verjetno zaradi dotrajanosti že pred leti kar sama odpadla, pa je iznajdljiva lastnica, neka mogočno debela mammy, točilnico poimenovala v Las vientequatro horas (Štiriindvajset ur), tako so bila v tistem tropskem podnebju nove duri pravzaprav sploh popolnoma odveč. Pa še presunljivo lep, skoraj domačnostno otožen pogled nas je oblil vsakič, kadar smo se v pozni črni noči, takole okrog dveh ali treh zjutraj, dobro nacurjeni vračali iz cenenih show barov tam naokrog ter v nespretnem vijuganju zavili okrog vogala v našo ulico. Povsem temna je bila ta razdrapana cesta in le z napornim bolščanjem je bilo v globoki senci pozaspalih škatljastih hiš moč prepoznati tihotne in mlahave, še najbolj v jesenskem vetru plahutajočim ptičjim strašilom podobne silhuete, ki so v lovu na še kakšen požirček onemoglo kolovratile v skoraj nepredirnem mraku. Le tam nekje daleč pred nami se je iz vhoda v Las vientequatro horas razlivala mehka in mlačna rumenkasta svetloba, se lesketala na od nedavne nevihte polakiranem tlaku pločnika ter kot vatasto mehka odeja nevsiljivo legala na trupla v globoko pijansko komo pogreznjenih Indiosov, ki jih je naša mammy, potem ko so omagali, znosila iz točilnice in nežno razložila po tratoarju. Ob takih skoraj romantičnih prizorih sva se z Juretom le globoko spogledala, se plosknila po ramah in med režanjem zamomljala, da nam res ne preostane drugega, kot da zdrknemo na še kakšno osminko. (Kajti kdo bi bil lahko tako brezsrčen, da lačnemu otroku ne bi naklonil kosa kruha.) Attila pa je le nemo krenil za nama. Nočni točaj je slovel po zelo prefrigani tehniki spanja za šankom. Na svojem stolčku tam zadaj se je zgubal v nekakšno kepico, tako da je izginil slehernemu pogledu, na točilnem pultu pa pustil le svojo dlan. Kdor je hotel kaj naročiti, je le pristopil, udaril po tisti dlani, nekako tako, kot to počnejo gostje v hotelskih recepcijah, kadar z udarcem po zvoncu želijo priklicati odsotno osebje, pa se je iz polteme na drugi strani lagodno privzdignil natakarjev mežikajoči obraz in le hip zatem, ko je postregel, je le še dlan na popackanem šanku pričala o njegovi stalni navzočnosti.