To zgodbo - kajti v resnici gre bolj za zgodbo kakor šalo - pripovedujem, ker me včasih, v tistih dolgih meglenih mesecih v Ljubljani, skrbi za Slovence, ki jim je pogosto tako težko izražati medsebojno podporo. Vsi smo rojeni v ta svet, nihče nas na vpraša, ali si tega želimo, in življenje se včasih res lahko zapleteno zasuka, spet drugič pa nas nagradi s čudovitimi občutji. A eno je gotovo: vsi bomo nekega dne izginili z obličja Zemlje. Zakaj bi si torej še dodatno oteževali življenje, ko pa si ga lahko polepšamo in se vzajemno spodbujamo, trepljamo po hrbtih? Ob tem sem se domislil še enega dogodka, ki mi ga je zaupal ameriški arhitekt, ki se je pred časom nekaj let mudil v Sloveniji, pred tem pa je bival na Irskem. Arhitekt je že nekaj mesecev delal s skupino mladih stanovskih kolegov na Metelkovi. Hoteli so predelati stavbe nekdanje vojašnice in jim vdihniti novo življenje (kar se je kasneje tudi zgodilo, a moj prijatelj se je s to mislijo ukvarjal malce prej, sredi 90. let). Po nekaj mesecih bivanja v Sloveniji so ga obiskali irski prijatelji. Že prvega dne v Ljubljani jim je predstavil svoje mlade sodelavce, nato pa so ameriški arhitekt, imenujmo ga Frank, in njegovi irski prijatelji zavili na pivo.