Tistega oktobrskega dopoldneva so opravki življenja klicali k delu. Stara modra katrca pa je na križišču obrnila volan stran od dela in opravkov in sama od sebe zavila na parkirišče kliničnega centra. Katrca se je ustavila pred vhodom hale, kjer je ležal Martin, in ugasnila motor. Za dva dni. Žena je šla kot v sanjah v prvo nadstropje in ni ji bilo jasno, kaj v tej dopoldanski uri dela med prezaposlenimi zdravniki in sestrami. Nikoli ni dopoldne prihajala k bolniku na obisk. Na hodniku je zagledala sestro, hitela je v sobo njenega bolnika in sestra ji je spotoma poslala zelo dolg in pomenljiv pogled. Razumela ga je. Za njo je v bolnikovo sobo hitel še zdravnik. "Počakajte tu, prosim," je bil kratek. Žena se je naslonila na zid, omotica ji je zameglila razum, a vseeno je jasno vedela, da se je začelo. Čez pet minut je sestra prišla ponjo in jo peljala v sobo.