Toplo, sončno majsko popoldne je našo skupino Materine dušice zvabilo na izlet. Že večkrat smo želele obiskati veletrgovino Spar na Vrhniki. No, danes se nam je želja uresničila. Javilo se nas je samo šest, tako ni bilo težav, kako se namestiti v dva avtomobila. Enega je vozila ga. Žnidaršič, drugega pa ga. Bogdana. Ko smo se vozile po Vrhniki, nas je ga. Bogdana nenehno opozarjala na pomembnejše stavbe, trgovine, lokale in na sploh smo vse mogoče izvedele o Vrhniki. Ivan Cankar je v svojem kotičku molče opazoval in najbrž tuhtal, zakaj neki se njegovim Vrhničanom tako mudi. V vožnji nismo prav dolgo uživale, kar hitro je naša voznica zavila na parkirišče trgovine. Presenetila nas je velikost stavbe. Ko smo stopile vanjo, smo spoznale, da tam domujejo še druge trgovine. Ker za motorje še nismo dobro pripravljene, smo se ustavile v prijetni trgovinici Dobre misli, kjer prodajajo nešteto artiklov, ki pridejo prav tudi nam, ki smo na svetu še iz prejšnjega stoletja. Čudile smo se, kaj vse je tu na prodaj, npr.: ergonomsko, anatomsko oblikovana obutev, nogavice proti krčnim žilam, razni zdravilni napitki, sirupi, čaji, mazila, kreme in še veliko drugega, kar vse pomaga preprečevati zdravstvene težave, ki nas pestijo. Posebno smo bile vesele, ko sta nam prijazni prodajalki ponudili za pokušino napitek z aloo vero. Napotile smo se proti našemu cilju: trgovini Spar. Imela sem občutek, da so jo pravkar slavnostno odprli. Prišle smo ravno okrog druge ure, ko gospodinje že pripravljajo kosila, zaposleni pa se odpravljajo domov, zato je bilo, razen nas, le še nekaj nakupovalcev. Užitek je bil pogled na police s svežo zelenjavo in sadjem, ki nas je vabilo k nakupu. Toliko raznovrstnih žitc še nisem videla. Kamor koli sem pogledala: ogromno raznih prehrambnih izdelkov, pijač, sladkih dobrot, vse pregledno postavljeno. V hladilnih vitrinah pa množica mesnin, mlečnih izdelkov, sladic – vabi, vabi! Za večje nakupe je taka trgovina, kjer dobiš vse na enem mestu, neprecenljiva, saj prihrani mnogo časa in poti. Tudi me smo kupile nekaj malenkosti, nato pa zavile na desno stran, kjer so modri arhitekti – vsa čast in hvala jim – načrtovali prijeten in lepo opremljen bife, kjer si lahko naberete na »energetskih točkah« energije po mili volji. Gospa Minka nas je povabila na kavo, prijazna natakarica nas je še ovekovečila, okrepljene smo se zasidrale v avtomobila in naši voznici sta nas odpeljali proti Domu. Ga. Bogdana nas je peljala še mimo šole Antona Martina Slomška do Tankovske ceste, tako smo Vrhniko spoznale še s te strani in po Stari cesti smo se znašle doma. Moram priznati, da med vožnjo nista moji nogi nič pritiskali na sklopko in zavoro in skozi stranska okna sem občudovala Vrhniko. Ugotovila sem, da bi lahko ga. Bogdana zamenjala poklic: