Do Istanbula sta dva dneva, ki ju že poznamo s poti v Iran. Le da namesto na levo proti Dijarbakirju zavijemo na desno proti Šanli Urfi in sirski meji. V treh dneh smo v Damasku ali vsaj v Alepu. Še dva dni in pri Rdečem morju ulovimo trajekt, ki z jordanske obale vozi na Sinaj. Od tam je samo še deset ur do Kaira. Ceste znajo biti nekoliko natrpane, ampak iz središča egiptovske prestolnice do Asuana na skrajnem jugu Egipta kaj dosti več kot dober dan ali dva nimamo kaj delati. V Asuanu se malce zaplete. Trajekt za Wadi Halfo je peklenska naprava, ki jo skupaj s splavi nalagajo ves dan, samo urejanje papirjev pa pobere še enega. Ampak Sudan je od tam oddaljen samo sedemnajst ur vožnje. Za pot do Kartuma si je potem treba vzeti nekaj dni, ker je prva polovica poti zares slaba. Nekje na polovici so sredi peska piramide in faronski templji brez turistov. Od Kartuma do Waua je skoraj vso pot avtocesta, od tam naprej pa je vse v božjih rokah. Sudansko ministrstvo za notranje zadeve zagotavlja, da so zdaj do Jube ceste prevozne, tudi ko so v Bar el Ghazalu poplave, kar gre vzeti z nekoliko previdnosti. Vojna je nekoliko potihnila, tako da se da z malo božje pomoči pririniti skozi, od tam do Ugande pa je samo še kratek skok. Čez Ugando, Ruando in Tanzanijo se da kljub bližini Konga nekako pririniti do Zambije in pri Victoria Falls spustiti do Bullawaya in Harareja v Zimbabveju. Po zadnjih poročilih je mogoče skozi te države zdaj prav prijetno potovati. Zimbabve je zapleten, ampak od nekdaj privlačen. In skoraj smo že tam. Prvo veliko mesto za mejo je Polokwane, kjer končujejo stadion za svetovno nogometno prvenstvo.