Naslednji dopoldan sem se sama kot še nikoli znašla v malce motni modrini oceana; nikjer okrog nisem videla ničesar, razen belega sija dveh parov plavuti. A počutila sem se varno v duhu miru in nežnosti, ki zaznamuje vsako samico kita z mladičem. Toliko nežnosti ... Potem sta se polnoma usklajena iz globin počasi začela dvigati proti meni in še bolj in še bližje k meni, in ko sem že pomislila, da bo mama kar vstopila vame, sta zavila na desno in mimo mene naprej. Vsa solzna sem se lahko samo še obrnila in gledala za prelepima plavutma, ki sta počasi pahljali gor in dol in gor in dol. Hipnoza vseh zemeljskih življenj se je z vsakim tem nihajem spreminjala v novo resničnost zame.