Priznam, da je hudo domotožje lahko sila zoprna reč, saj je največji krivec, da se ljudje na potovanjih nimajo tako lepo, kot bi se lahko. Na potovanjih se dogaja toliko lepih, novih in zanimivih reči, da večina ljudi vsaj za krajši čas pozabi na domače okolje in sorodnike. Naj te malo potolažim. Nisi edina, ki ima tovrstne težave. Imam kar nekaj prijateljic, ki so delale v vrtcih in šolah, in sem slišala toliko »domotožnih« zgodb o otrocih, ki so jih peljale »na lepše«, da mi je bilo včasih ob njih kar hudo. Sama imam povsem drugačno izkušnjo. Očitno sem imela opravka s samimi vandrovčki, ki so začeli pakirati že ob sami omembi, da bi morda kakšen dan kam šli na potep. Najhujši je bil nečak Jure. Mislim, da je bil v prvem ali drugem razredu osnovne šole, ko je z razredom preživel teden dni šole v naravi nekje na Kočevskem. Ko so se vrnili, je večina otrok navdušeno planila staršem v objem, tudi kakšna solzica sreče se je pokotalila, samo Jure je sedel v avtobusu. Da ne gre dol, je dejal staršem, češ, saj čez eno uro v šolo v naravi odpotujejo učenci iz paralelke in on bo šel kar z njimi! Kar nekaj časa in truda je bilo treba, da so ga prepričali, naj lepo prepusti sedež drugim. Naslednje leto je bil pripravljen za potep s sošolci že teden dni pred odhodom in starši so bili že čisto panični. Kaj je narobe v družini, ko pa otrok komaj čaka, da odnese pete. Pa ni bilo nič narobe, družina krasna, ljubeča, le Jure je strahotno užival v nečem novem, drugačnem. Ti Jure - po vsem sodeč - vsaj nekaj časa ne boš, a nič ne de. Te bo že zagrabila potovalna mrzlica in ne boš večno zgolj »hišna mačka«. Potovanja, še posebej s sošolci, so res čudovita priložnost za spoznavanje krajev naše lepe dežele, za odkrivanje njihovih različnosti, posebnosti, za srečevanje novih ljudi. To strašno bogati človeka, mu širi obzorje. Več ko boš hodila po svetu, bolj boš spoznavala, da je potovanje neznana pustolovščina, ki se je boš spominjala vse življenje. Da ne govorim o nekoliko več svobode, brez strogega nadzora staršev, o prijetnih večerih, ki si jih popestrite z družabnimi igrami, in na takšnih potovanjih pridobljenih simpatijah ali ljubeznih. Zakaj pa ne. Pa tudi starši bi bili veliko bolj veseli, če bi vedeli, da se tam »daleč« dobro počutiš. Vse to jim lahko podrobno popišeš v pismih. To so lahko čudovite zgodbice. Nikar tako kot moj že omenjeni Jure, ki po navadi več kot »Tukaj je lepo!« ni dal na papir, še raje na razglednico, ki jo je poslal zadnji dan, včasih pa se je zgodilo, da jo je prinesel kar s seboj. Tako, zdaj pa hitro pripravi stvari za naslednje potepanje, ki ti bo prineslo veliko presenečenj. Mene so potovanja vedno spominjala na počasno odpiranje božičnih ali novoletnih daril. Nikoli ne veš, kaj te čaka v lično zavitem darilu, in ne glede na to, kaj je v njem, si vedno znova presenečen in vesel.