Novembra 1999 je slovenska prestolnica skakala pred magistratom in bučno pozdravljala nogometne heroje, ki so se vrnili z dodatne kvalifikacijske tekme z Ukrajino, kjer so bivši sovjetski republiki pred nosom speljali uvrstitev na evropsko nogometno prvenstvo. V trenutku velike evforije in ob zvokih tria Za vedno in, ki je takrat prvič zaigral ponarodelo »Slovenija gre naprej«, se je raznežila tudi sama mati županja Vika Potočnik in pettisočglavi množici ter reprezentantom sveto obljubila gradnjo novega stadiona. Po takratnih izjavah predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla bi bil stadion nujno potreben, ker ne izpolnjuje niti osnovnih pogojev za igranje medržavnih tekem: »Že do sedaj nam je UEFA gledala skozi prste in prav možno je, da nam na stadionu za Bežigradom ali v Mariboru ne bo več dovolila igrati meddržavnih tekem, v drugih državah pa po predpisih UEFA ne moremo igrati.« Vendar ga je že kar takoj na realna tla postavil vodja odseka za šport v oddelku za predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport Marko Trškan. Želje nogometašev naj po njegovem ne bi bile realne, ker za stadion ni denarja, razen za nujna vzdrževalna dela: »Proračun mestne občine za prihodnje leto za obnovo stadiona ne predvideva niti tolarja.« Ali je torej ljubljanska županja obljubljala nekaj, česar sploh ni zares mislila? Po vehementni izjavi, da bo Ljubljana in z njo Slovenija končno dobila dostojni prostor, kjer bodo lahko potekale mednarodne prireditve, smo se še bolj začudili, ko je v intervjuju za Dnevnik prejšnji teden Vika Potočnik zatrdila javnosti, da ona nekako stadiona sploh ni obljubljala, ampak so ga drugi!?! Kakšno pa je dejansko stanje, je pričal navijaški transparent, ki je na sredini tekmi krasil tribuno pred Fondovimi bloki: "HOČEMO STADION!"