Pot se je začela mirnega, a soparnega večera. Na radijski postaji so se pravkar začela večerna poročila, na koncu stanje na cestah. Voda in sendviči, pa nekaj sladkega, vse to je bilo že pripravljeno in je mirno čakalo na prvih 200 prevoženih kilometrov, da se znajde v želodčkih voznika in sovoznice. Goriva je bilo v rezervoarju dovolj. Mejni prehod Obrežje. Ura: nekaj pred polnočjo. Kolona tovornjakov se je do meje vila že od Mokric. »No, pa se je začelo,« si mislim. Hvala bogu se zmotim, osebnih avtomobilov ni skoraj nič, pred menoj le dva ali trije, za mano nobenega. Slovenski »organi« se ne zmenijo za naš prihod, hrvaški še manj. Le zamah z roko in že je Zagreb mimo. Avtocesta, nekoč bratstva in enotnosti, sameva. Desni smernik, Slavonski Brod, mejni prehod. Kam? »Dobrodošli v Republiki srbski,« pričaka potnika obvestilo. Zaspani carinik, kopija tistih, ki smo jih vajeni iz kakšnega filma o »organih« rajnke Jugoslavije, pogleda na registracijo in zaspano vpraša: »Kdo je lastnik avta?« »Jaz.« Z odgovorom je zadovoljen in zastavi še podvprašanje: »Kje je zelena karta?« »Tu nekje.« »Dobro je, produži,« zaspano zamahne z desnico in da zeleno luč za nadaljevanje poti.