Američani časovno zaostajajo, toda njihovi načrti so ambicioznejši: v sodelovanju z Evropo in tudi samostojno bodo podrobneje raziskali na novo odkrite morebitne "dvojčice" Zemlje (ozon, voda, metan in ogljikove spojine nakazujejo mo!nost bioloških procesov). Prve tovrstne odprave so predvidene v letih 2015-2020, vrhunec pa bo odprava ameriškega satelita Extrasolar Earth Imager, ki naj bi posnel barvne fotografije zunajsolarnih planetov - teh bo do tedaj menda odkritih !e kakih 10.000. Kibernetika: golemi pred vrati. Na svetu je še vedno manj kot milijon robotov in tudi v gospodinjstvih je zelo malo strojev, ki bi samostojno opravljali svoje delo. Toda "umetno življenje" je že spočeto (seveda virtualno, v računalnikih, iz katerih pa se bo kmalu razširilo na pravo človekovo okolje). Razvija se tudi bionika, tehnologija, ki posnema živo. Znanstveniki so namreč opustili "ekspertne sisteme", na katere so stavili v 70. letih prejšnjega stoletja. Ti sistemi so po eni strani sicer zelo učinkoviti (šahovski so na primer kos tudi velemojstrom), povsem pa odpovedo, če naletijo na kaj nepredvidljivega). Zato zdaj razvijajo robote z omrežjem nevronov, ki jih krmili računalnik. Omrežja nevronov je mogoče celo "šolati" in "izobraževati". Skratka, znanstveniki že trkajo na vrata, za katerimi so skriti "golemi", imenovani po velikanu iz gline, ki ga je po !idovski legendi obudil v !ivljenje neki rabin. Energija, nanotehnologije, promet. Nafte bo prej ali slej zmanjkalo, jedrska energija je na slabem glasu... Ostane torej vodik, ki je povsod pri roki, zlasti v obliki metana, preprostega ogljikovodika. In prav tu se obeta revolucionaren vir energije! Iz laboratorijev so !e prišle prve "baterije na kurivo" (kisik in vodik). Te baterije so skoraj brezmadežno čiste, kajti svojega goriva ne 'kurijo', temveč le rekombinirajo atome kisika in vodika. Energetska bilanca: 40 odstotkov električnega toka in 60 odstotkov toplote. S slednjo je nekaj težav, ker jo je treba odvajati, vendar so že našli rešitve, na primer "reciklažo". Za nove baterije se zanimajo v avtomobilski industriji, kot naročena je za izdelovalce mobilnih telefonov in računalnikov, kmalu pa bodo uporabne tudi za ogrevanje prostorov. Znanost čedalje bolj odriva meje miniaturizacije in širi ozemlje neskončno majhnega. Atomski mikroskop je bil izumljen leta 1981, zdaj pa Američani že snujejo prvo tovarno na atomski ravni. Nanotehnologije, kot temu pravimo, mrzlično razvijajo po vsem svetu. Nanocevke iz ogljika, ki so stokrat trdnejše in šestkrat lažje od jeklenih. Raziskave financirajo vsi velikani informatike, od IBM do Xeroxa in Hewlett-Packarda. Toyota konstruira avto - in to povsem vozen -, ki ne bo večji od zrnca riža. Končni cilj se zdi kot čista znanstvena fantastika: ustvariti nanosvet, v katerem bodo nanoroboti z rekombiniranjem atomov spreminjali vodo v vino in premog v diamante, nanosvet, ki ne bo poznal onesnaževalnih industrij in v katerem bo energija zastonj, v vesolje pa bodo vozila dvigala. Ceste kljub čedalje boljšim vozilom še vedno terjajo krvavi davek. Toda švedski projekt Nollvisionen (Cilj nič mrtvih) napoveduje revolucijo. Na kratko: sleherni avto bo pod nazorom satelita, ki bo po že znanem navigacijskem sistemu GPS opozarjal in svetoval, če pa ga voznik ne bo ubogal in bo morda vozil prehitro, bo preklopil na sistem "aktivnega pedala" (Actively Supporting ISA). Švedi novost že preskušajo, pri poskusih pa sodeluje 200 voznikov. Nekaj podobnega so že pred leti uspešno opravili pod taktirko Toyote: radar je vodil konvoje tovornjakov. Največji problem pa sploh ni tehnične narave, temveč je psihološki. Čeprav ljudje vedo, da je za 80 odstotkov nesreč kriv "človeški dejavnik", je težko verjeti, da bodo vodenje avtomobila prepustili satlitskemu "velikemu bratu". Internet, e-mail do Marsa in ohranitev dediščine. Najprej nekaj zanimivosti o svetovnem spletu, takšnih, ki vsaj malo nakazujejo bli!njo prihodnost tega komunikacijskega sistema... Indonezijcem je internet tako rekoč padel z neba: vsebino celih strani lahko sprejemajo s posebnimi radijskimi modeli znamke Hitachi, JVC, Panasonic ali Sanyo, opremljenimi z nekakšno "konzervo", ki je povezana s satelitom družbe Worldspace... Londonska bolnišnica Guy's and St. Thomas je svoje radiološke arhive prek interneta odprla tudi za vse zunanje zdravnike, Kodak je zasnoval sistem, poskrbljeno je tudi za varnost in zasebnost... Prebivalci ameriškega mesta Sacramento se samo priključijo na optični kabel in že jim je zagotovljena dvestokrat hitrejša povezava (100 megabitov v sekundi proti klasičnim 512 kilobitom/s)... Audrey je zaslon v velikosti 16x12 cm in je občutljiv na dotik. Vsak član družine lahko deska po svoje, barv je pet, zvočnika sta dva, pomnilnik kar velik, komunikacija s svetovnim spletom hitra. Novost je iz hiše 3com, kjer so izumili tudi Palm Pilot... In še krona vsega: ker je vesoljskih odprav čedalje več, NASA načrtuje komunikacijski sistem InterPlaNet, omrežje, ki bo omogočalo pošiljanje elektronske pošte vse do Marsa. V ozadju vsega povedanega pa je pomembno vprašanje: "Kaj bo po sto letih ostalo od vse te gore numeričnih besedil in slik, ki je danes shranjena v svetovnem omrežju?" Vprašanje je toliko umestnejše, ker se vsi zavedajo, da tovrstne informacije še zdaleč niso tako trajne kot recimo srednjeveški rokopisi. Njihovo obstojnost merimo v letih! Še huje, medtem ko so menihi kar težko kam založili kak knjižni "špeh", je pri internetnih straneh dovolj pritisk na napačno tipko in že vsa vsebina za vedno izpuhti iz spleta. Kljub vsemu so se nekateri arhivarji lotili prav zares "norega" projekta: shraniti in zavarovati to kulturno dediščino, ki je v polnem razcvetu. Vsak dan v svetovnem spletu nastane od štiri do osem milijonov strani besedila. Prav toliko strani je spremenjenih ali pa izginejo. Medtem ko lahko danes znanstveniki v francoskih Nacionalnih arhivih proučujejo 12 stoletij stare spise Karla Velikega, je povprečna trajnost internetne strani 46 dni. Kakšne sledi bomo torej zapustili zgodovinarjem in sociologom, ki bodo želeli čez sto let proučevati družbeno dogajanje v začetku tretjega tisočletja? Arhivarji, ti varuhi kolektivnega spomina, si v vseh razvitih okoljih postavljajo še druga zasoljena vprašanja. Ali je treba shraniti prav vse, vštevši osebne strani s fotografijami elektronskih deskarjev in s kuharskimi recepti, ki si jih po internetu izmenjujejo pridne gospodinje? In kam shraniti vse to gradivo, katerega rast je dobesedno eksponentna? In kako zagotoviti, da bo to gradivo čez desetletja še vedno berljivo in razumljivo, saj dobro vemo, kako hitro se spreminja programska oprema?