grško besedilo je iz 4. stoletja po našem štetju, zbirka pa vsebuje kar 265 šal. »Grške šale,« pravi italijanski poznavalec Mario Andreassi, »so bile podobne našim: kratke, z zaključno domislico, s smešnimi osebnostmi (pijanček, nimfomanka, pedantni filozofi) in z etničnim humorjem, naperjenim proti prebivalcem kakega sosednjega kraja.« Toda šale so najprej krožile od ust do ust. Na primer med pomladanskimi praznovanji: v 4. stoletju pred našim štetjem so na trgih komedijanti zabavali mimoidoče z zasoljenimi zgodbicami, na sebi pa so imeli smešno masko, podložen trebuh in zadnjico, v mednožju pa umetni spolni ud. Karneval je bil najpogosteje povezan s praznovanjem Dioniza, boga razvrata in rodovitnosti. Smešnost je imela kmečke korenine. Bila je del obredov, ki so spremljali vrnitev pomladi in ponovno rojstvo rastlinja, ki je ljudi pahnilo v ozračje hrupne veselosti. Smeh je pomagal pregnati zlonosne vplive in napajati regeneracijsko moč narave. Osrednjo vlogo v zmagoslavju naravnih energij pa je imel seks: od tod erotična kršitev. Šaljivcev seveda niso poznali samo Grki. Komični junak je v mnogih mitologijah magični lik, pri ameriških domorodcih »božanski malopridnež«, ki ne po pravilih ne po morali ne pripada ne ljudem ne bogovom: z ustvarjalnimi domislicami in nepredvidljivim vedenjem vzpostavi stik med človeškim in božanskim, pri čemer daje prednost napredku človeštva. Kot »jolly joker«, veseli šaljivec, pri kartah ne pripada nobeni barvi, vendar vse premaga.