Od 50.000 hektarjev citrusov, kolikor jih je v vsej Grčiji, jih na polotoku Peloponez gojijo na 25.000 hektarjih. Za dobro letino pomaranč ne zadoščajo le dolgi dnevi sončnega vremena, ampak tudi precejšnje količine vode, kar pa za ta območja ni tako preprosto. V poletnih mesecih, od začetka junija pa tja do konca septembra, se težko pohvalijo z več kot kakšnim dnevom padavin. Zato Grki na kmetijskih površinah zelo intenzivno izkoriščajo podtalnico, ob tem pa imajo težave z zasoljevanjem - morska voda namreč prodira na obdelovalna zemljišča. Naša zvedavost, kako se temu izognejo, jim prav tako kot zasoljena tla ni bila po volji. Tako so se raje pohvalili, da je celoten nasad namakan in da ima vsako pomarančno drevo svoj mikrorazpršilnik, vodo za namakanje pa črpajo iz podtalnice 40 do 50 m globoko. Drevesa imajo zelo bujno rast, razdalja sajenja je 5 x 5 metrov, na vsakih nekaj vrst stojijo na začetku ventilatorji, ki pozimi mešajo zrak in tako zavarujejo to občutljivo sadno vrsto pred zmrzaljo; temperature so lahko tudi do -6 0C in je tovrstni ukrep nujno potreben. Od treh sort pomaranč, ki uspevajo na tem območju, je glavna in najbolj pomembna sorta roco z rdečim in oranžnim mesom in jo v večini predelajo v sokove, nekaj pa porabijo svežih. Sorta navel je primerna za svežo porabo in dozori konec novembra, takrat jo, v nasprotju z drugimi, tudi oberejo.