Ta silni verizem! Posebej scenografija aktualne uprizoritve Feydeauja ga je polna; jedri grozdi baldahinov iz metrov in metrov rožnatega blaga, ki padajo nad prešuštno posteljo, silne zavese v treh redih po stenah, pozlačene vratne kljuke, okrogle postelje, odete v zeleno svilo. Tesno za petami je cenografiji kostumografija, ki ji je, sploh če vemo, da odigrajo eno glavnih vlog v besedilu moške hlače, potrebno posvetiti posebno pozornost. Zgrajena je na tipskih orisih oseb, ki jim pripiše vsaki po eno barvo (v različnih variacijah - glede na kos oblačila): gospodu "jagru" kakopak zeleno (in s klobukom), gospe ženi marelično (po moje odtenek "kot nalašč" za med resnobo zveste žene in slastjo prešuštne ljubice), mlademu pretendentu na prestol ljubimca, gorečemu od strasti, vijolično, vihravemu študentu, ki zapravlja denar za harem starejših ljubic (a le, kadar ga spustijo iz internata) na videz nedolžno svetlo modro ter služkinji pri Duchotelovih grozeče črno. Oboje se spoji v izrazito in izjemno veristično celoto, ki natančno ustreza režijski zasnovi uprizoritve, ki je strogo povprečna; Očitno nima želje kakorkoli posegati v besedilo ali iz njega izpostavljati enega (po mnenju režiserja morda) prevladujočega problema, ga ironizirati ali problematizirati, Feydeauja postavlja na oder dobesedno in v enem zamahu. Dramaturgija ji sicer zvesto, a nekolikanj opotekavo sledi. Prizori so pogosto predolgi, ker, tako se zdi, so prepuščeni sami sebi. Izteki je skoraj praviloma silno šibki, pogosto minimalno napetost naprej pa prenaša zadnja, tipično zasoljena replika. Majavi potek sam po sebi ne bi bil problematičen, če ne bi bila od njega odvisna količina in frekventnost smeha, očitno glavnega namena uprizoritve, ki pa ni prisoten v izobilju ali konstantno. Publika večinoma reagira na posamezne, večinoma verbalne in nekajkrat elemente situacijske komike (tu moram nujno izpostaviti še Gontranovo frizuro, krasni izskok iz siceršnjega poteka), nima pa predstava, vsaj po mojem mnenju, zavoljo svoje povprečnosti neke konstantne veselosti. Precej doprinese k temu tudi igra, ki izrazito niha. Tako imamo na eni strani prenapeta, mestoma patetična in večinoma osladna Jožefa Ropošo kot glavnega lovca Duchotela ter Stanislavo Bonisegno kot njegovo ženo Leontino, na drugi pa v enem kotu dovolj natančna ter s pravo mero cinizma podložena Aljošo Ternovška kot potentnega in presukanega študenta Gontrana ter Gašperja Tiča kot koprnečega Moriceta, v drugem pa jako korektne stranske vloge, predvsem izdelano "nič me ne more presenetiti" Gospo Latour Marijane Jeklič Klanšek in svetlo parodijo na dogajanje v podobi služkinje Babet Nadje Strajnar Zadnik.