trske, tisoči majcenih oblik, ki se podijo po notranjosti mojega kamna kakor vodni jadralci. Potem se začnejo nekako sestavljati v oblike – v ljudi, živali, poslopja … »Dobro!« sklene mlada ženska. »Vsakič, ko si porazil spet naslednjega viteza, sem te ozmerjala. Obsula sem te z vsemi psovkami, kar jih poznam. Nisem hotela jesti v tvoji družbi. Kljub vsemu temu mi nisi nikoli vrnil žaljivke ali povzdignil glasu. Bil si vljuden do mene, ne glede na vsa moja poniževanja. Leporoki, nikakršen kuhinjski hlapec nisi.« »Če mož ne prenese kakšne zasoljene besede,« odgovori Leporoki, »iz njega nikoli ne bo dober vitez. Kadar so me tvoje besede razjezile, sem obrnil srd proti svojim nasprotnikom – proti šestim tatovom, dvema rečnima vitezoma ter kralju Črnih dežel in njegovim bratom. Pomagala si mi jih premagati.« »Kakšno je tvoje pravo ime?« vpraša mlada ženska. »Človek je po rojstvu visokega ali pa nizkega rodu,« odvrne Leporoki. »Meni bi bilo ljubše, če bi me ljudje cenili po mojih dejanjih.« »Oprosti mi,« dobrikajoče reče mlada ženska. »Za vse moje žalitve.« »Vlile so mi moč,« reče Leporoki, »pomisli, kaj bo šele dosegla tvoja podpora.«