Očitate nam industrijski način mlečne pridelave. Prireja mleka je bila zaradi izjemno visokih kakovostnih in higienskih standardov na močnem udaru ob vključitvi v globalne gospodarske tokove. V hudi konkurenci so preživeli zgolj največji in najmočnejši, sicer niso zmogli slediti vsem zahtevam, povezanim z izjemnim finančnim bremenom. Že omenjen problem slovenskih kmetov je (pre)majhna posest, zato je bila popolna specializacija in intenzifikacija v smeri industrijske pridelave edini način, ki je nudil možnosti preživetja. Zaradi nizkih odkupnih cen mleka so le velike količine omogočale preživetje. Formula je preprosta: če hočeš več pridelati na enaki površini, je treba povečati donos na enoto. In to se je zelo izrazito zgodilo na kmetijah med Kranjem in Golnikom. Tako je leta 1996 živinorejska gostota več kmetij na tem območju presegla 3 GVŽ/ha, kar je jasno napisano v članku, ki ga omenjate. To je stanje izpred desetih let, ki pa je zaradi hitrih in temeljitih sprememb v zadnjih letih že zgodovina. Slovenija se je začela spogledovati z Evropsko unijo in že pred polnopravno vključitvijo sprejela njena pravila igre. Živinorejska gostota je bila eden večjih problemov, ki je kmetije z intenzivno pridelavo močno bremenil. Pomanjkanje zemlje smo reševali z nakupi in najemi in ga tudi rešili. Kmetijske subvencije, ki so vam trn v peti, so na voljo zgolj tistim kmetijam, kjer imajo pod 2,5 GVŽ/ha (meja za živinorejske kmetije). Višja stopnja subvencij je na voljo kmetijam, ki ne presegajo maksimalne obtežbe 1,9 GVŽ/ha oziroma 170 kg dušika/ha. Vsak kmet, ki se je potegoval za kakršno koli obliko državne pomoči, zgornje številke zelo dobro pozna, saj jih je bil prisiljen dosledno upoštevati.