Gramsci se je rodil leta 1891 v revni družini na Sardiniji. Kot triletni deček je dejansko nekaj časa obiskoval otroški vrtec, ki so ga upravljale nune. Kljub revščini in stalni bolehnosti med osnovno in srednjo šolo si je kot dober dijak pridobil pravico do štipendije in nadaljevanja študija v Torinu. V prestolnici Piemonta se je zbližal z delavskim gibanjem, spoprijateljil z rojakom Palmirom Togliattijem, kasnejšim slovitim (Il Migliore) sekretarjem KPI. Kot član socialistične partije je nasprotoval ekonomskemu determinizmu zgodnjega marksizma in postal vodja delavskega gibanja v Torinu. Leta 1921 je v Livornu ob razcepu socialistične stranke postal eden od ustanoviteljev komunistične stranke. Ko je leta 1922 Mussolini prevzel oblast, je Gramsci prevzel vodstvo KPI. Pod njegovim vodstvom je partija na kongresu v Lyonu potrdila leninistično strategijo zavezništva med delavstvom in kmeti. Kljub njegovi poslanski imuniteti ga je policija leta 1926 po njegovem prvem govoru v parlamentu aretirala in spravila v zapor. Zaradi izjemno slabega zdravja so ga leta 1934 pogojno izpustili na svobodo, toda do leta 1937, ko je bil dokončno oproščen, je njegovo zdravje tako upešalo, da je nekoliko kasneje pri 46 letih umrl v bolnišnici. Njegov pepel je shranjen na rimskem »pokopališču Angležev«, ozemlju, ki ga je Cerkev v 18. stoletju dodelila za pokop nevernikov zunaj rimskega obzidja.