Film 8 žensk, dobro naparfumirani all-star whodunit z glasbenimi točkami, posnet po stari drami Roberta Thomasa, je videti kot aristokratska božična zabava, na kateri osem žensk umori edinega moškega. Je morilka ena ali pa jih je več, sicer ni jasno, toda predstavljajte si ekstravagantno, hiper artificielno, zelo gledališko verzijo Umora na Orient ekspresu, ki se odvrti v zasneženi podeželski vili, v kateri se za Božič zberejo tri ženske generacije - delikatno dvolična Gaby (Catherine Deneuve), njena senilna, zapita mati (Danielle Darrieux), njeni hčerki (Virginie Ledoyen & Ludivine Sagnier) in njena nevrotična, zatrta, samska sestra (Isabelle Huppert). Dodajte še čudaško svakinjo (Fanny Ardant), enigmatični služkinji (Emmanuelle Beart & Firmine Richard) in zaklano truplo patriarha Marcela (brez obraza, huh), pa dobite črni, kaotični, mizantropski sit-com, ki žveči lažne kostume, lažno scenografijo in lažni Technicolor. Te ženske - ja, vsaka izmed njih misli, da je femme fatale - imajo za sabo preveč lažnih orgazmov, da ne bi hlinile še enega: ko ostanejo same in ko Hercula Poirota ni na spregled, se začnejo terorizirati, zlorabljati in tepsti (Ardant vs. Deneuve), toda vsakič, ko napetost doseže kritično maso, prasnejo v kičaste, farsično perverzne plesno-pevske točke, kot da je zapeljevanje le druga plat ženskega sadizma. Ko ženske ostanejo same, se razdelijo na moške in ženske. Film 8 žensk, ki izgleda kot imitacija življenja in obenem kot imitacija melodrame (Minelli + Sirk + Fassbinder + Demy + Almodóvar), uživa v intenzivnih barvah, intenzivnih kostumih, intenzivni scenografiji, intenzivni klavstrofobiji in intenzivnih disfunkcijah vseh teh bejb, toda ko pride do emocij, ostane distanciran kot kirurg, ki hoče nagačiti sterilno srce francoske buržoazije, njeno praznino.