No, leta 1972 je vendarle obogatel - z Zadnjim tangom v Parizu, za katerega najprej sploh ni hotel slišati. Še huje, v njem ne bi igral, če v to ne bi bil prisiljen. Imel je namreč veliko proračunsko luknjo, producentu Albertu Grimaldiju, ki ga je tožil zaradi neprofesionalnega obnašanja med snemanjem Queimade, pa je uspelo po sodni poti celo zamrzniti vse njegove finance, tako da je potreboval masten honorar. In glej, no, Bernardo Bertolucci je za producenta Zadnjega tanga - filma o Američanu, ki po ženinem samomoru tesnobo, občutek krivde in krizo srednjih let izganja z natepavanjem 20-letne neznanke - na lepem "pritegnil" prav Grimaldija, ki je Marlonu v zameno za nastop v filmu obljubil odstop od tožbe, 250.000 dolarjev in 10% od dobička. Ponudba, ki je Don ni mogel zavrniti. Je bil puter Marlonov izum? Ne. Je Marlon v filmu res pofukal Mario Schneider? Ne. Bertolucci, ki je rad poudaril, da so igralci le podaljški njegovega penisa, ga je sicer nagovarjal, da naj jo pofuka, toda Marlon, ki je svoje odvečne kile skrival za golo Mario (oh, ali pa je fukal oblečen, v čemer so potem vsi videli znak odtujenosti in tesnobnosti njegovega lika), ni hotel biti podaljšek njegovega penisa, ampak svojega - lik, ki ga je igral, je bil namreč kolekcija njegovih biografskih podatkov (mačistični oče, poetično zapita mati ipd.) in njegovih prejšnjih filmskih likov (Malloy, Zapata, Kowalski, Fletcher Christian itd.). Zadnji tango - za nekatere pornografija, za druge mačistična telenovela, za tretje senzacija, za vse pa huronski hit - je Marlonu vrgel 5 milijonov.