Ta protagonistov etični imperativ je verjetno še najboljša stvar v tem filmu, ki ga je norveški režiser Bent Hamer v ameriško-norveški koprodukciji posnel po romanu Charlesa Bukowskega Faktotum, medtem ko je sama figura zapitega pisatelja, ki se valja po dnu življenja, ne le leitmotiv samega Bukowskega, marveč je bila tudi že filmsko dovolj dobro obdelana, zlasti v Ferrerijevih Zgodbah navadne norosti (1981) pa tudi v Schroederjevi Barski mušici (Barfly, 1987), tako da v Hamerjevem filmu deluje že skoraj kot utrujen stereotip. Zadevo rešuje nekaj humornih trenutkov, ki pravzaprav izhajajo že iz same distančne drže Chinaskega, ki skozi vse polomije prehaja z ležerno ravnodušnostjo, in igralska interpretacija Matta Dillona, ki se odlikuje s skoraj keatonsko kamnito mirnostjo. Kljub temu pa gre za film, s katerim so lahko zadovoljni le največji fani Charlesa Bukowskega.