da je kino preprosta umetnost. Njegovi fini prozni opisi se tukaj obrnejo v sli kovitost, ki ne pušča nobenega dvoma: gibljive slike so umetnost za preproste duše. Belogardist je »rogovilast, dolgo noga in dolgoroka neroda s surovim, zapitim obrazom«, »z izbuljenimi očmi« se zamakne v sočno (evo, subjektivna optika za igralca) dekle, in obraz »se mu razleze v poželenju; z jezikom si obli zne debele ustnice«. Njegov soborec je »človek s potlačenim, hinavskim obra zom in krmežljavih oči, ki mežikajo za debelimi lečami«. Tem švedram stojijo nasproti taki kerlci, kot je »nizek, čokat fant dvajsetih let, umirjene, precej težke hoje« in se mu »pšenični lasje … svedrajo izpod premajhne triglavanke in daje jo njegovemu okroglemu, prikupnemu obrazu izraz krotkega, blagega, vdanega človeka«, ali njegov tovariš, ki je pri petinpetdesetih »hrust, poln zdravja in sil. Poosebljena neugnanost. Veselje do življenja puhti od njegovega močnega tele sa. Tudi glava je obilne mere: na širokem obrazu je dovolj prostora za košate brke, čokat nos, drzno brado, velike, žive oči«. Kdo od njih, mislite, si z vso srčno podporo gledalca v dvorani zasluži, da se skozi film nazadnje zmagovito pripelje na tanku v Trst? Punce v filmu natanko vejo, kam kdo sodi, in še več: pripravljene so pustiti svoja mlada življenja, ko se borijo ob njihovi strani. In so pripravljene odpreti srce in vse drugo neodločnežu, ki omahuje med svetlo in temno platjo, šele takrat, ko jasno prestopi k našim. Partijec in skojevka sta dobila nazoren nauk: v filmu mora biti jasno, kdo je dober in kdo slab, in gle dalec je prišel v dvorano zato, da bo videl, kako dobri zmaga. Vmes pa je treba nekaj solz in nekaj radosti, potrebno je ločiti ljuljko od plev, na koncu slabe kaznovati, dobre nagraditi, in če ste spreten scenarist, boste na poti odstranili še koga, ki si tega ne zasluži, da bo za grde kazen bolj zaslužena. Scenario Na svoji zemlji se bere kot vzorna mešanica agitke, melodrame in akcionerja, v katerem je ravno prav streljanja, da ritem ne zastane. Zgledno.